Balić je v mladosti v Splitu nekaj mesecev treniral rokomet in košarko (bil je član Jugoplastike, njegova vzornika pa sta bila Toni Kukoč in Dražen Petrović), nato pa se je odločil za prvega. Še vedno rad igra košarko, v ligi NBA pa navija za Boston Celtics. "Ne gre mi na živce, ker se rokomet igra z manjšo žogo kot nogomet ali košarka," se rad pošali Ivano Balić, ki je vedno pripravljen na hec. "Mogoče sem takšen tudi zato, ker sem se rodil 1. aprila, na dan šaljivcev. No, brez resnega dela ne bi bil to, kar sem, improvizacija v igri pa je le nadgradnja trdega dela. Ker obožujem spanje, mi nekateri očitajo, da sem lenuh, a to je neumnost," pravi Balić, ki se je pred časom ločil od žene Ivane, s katero imata sina Dina.

"V igri nikoli vnaprej ne razmišljam, kaj bom storil, ampak pustim, da me igra vodi. Kadarkoli sem razmišljal, se je slabo končalo," pojasnjuje Splitčan, ki treningov in tekem ne jemlje kot delovne obveznosti. "Na igrišču sem kot otrok, ki se želi le igrati, zabavati in uživati. Rokomet zame ni delo, je moja ljubezen. Ko v njem ne bom več užival in se zabaval, bo to znak za konec kariere," meni dolgolasi Hrvat, ki se je posredno podal tudi v politične vode. V nedavni volilni kampanji je posnel kopico oglasov za stranko HDZ, na svetovnem spletu pa ima za oboževalce tudi svoj blog (balic.blog.hr).

Njegov zvezdniški vzpon se je začel pri 24 letih na SP 2003 na Portugalskem. "Takrat sem dobil to, kar sem potreboval - pravo priložnost za igro in dokazovanje. Prej, ko jo dobiš, prej lahko dozoriš. Nekateri dozorijo pri 19 letih, nekateri kot igralci niti pri 30 ne. Na srečo sem jaz svojo izkoristil in potem je šlo le še navzgor. A vseeno je moj največji življenjski dosežek, da sem kljub uspehom in slavi ostal normalen človek. Vem, da v igri vsi od mene pričakujejo, da bom sam rešil tekmo, toda to ni mogoče. Čeprav rad pomagam mlajšim igralcem, to vedno ni mogoče. V kritičnih trenutkih ni časa za nasvete ali pogovore, ampak je lažje iti v igro in sam rešiti zadeve na igrišču," priznava soigralec Renata Vugrinca v Pamploni, kjer ima s tamkajšnjim klubom pogodbo do leta 2010, letno pa zasluži okoli 300.000 evrov.

V bogati zbirki kolajn in lovorik z velikih tekmovanj ima 190 centimetrov visoki Balić naslov svetovnega in olimpijskega prvaka, manjka mu le še evropski. Ali je Norveška priložnost, da se Hrvati končno povzpnejo na vrh Evrope? "Že na lanskem SP v Nemčiji smo dokazali, da igramo najboljši rokomet na svetu. Na Norveškem bo največ odvisno od tega, kakšno bo stanje s poškodbami, dnevna forma... Imamo maksimalno število točk in vse je še odprto, a za uspeh se mora poklopiti veliko stvari," se konkretni napovedi izogiba Balić, katerega rokometni idol je Francoz Jackson Richardson, najtežje igra proti Rusu Edvardu Kokšarovu, športnik, ki ga najbolj spravlja iz tira, pa je španski teniški igralec Rafael Nadal.