"Grem na masažo, pa na kosilo, pa v ring s Samsonovom. Čeprav sem dosegel lep rezultat, obljubim, da bom proti prvemu nosilcu še enkrat zgrizel mizo," je zaključil intervju najboljši slovenski igralec (trenutno je na svetovni lestvici 44.) ter se na mednarodnem prvenstvu Slovenije, na katerem je z uvrstitvijo v osmino finala dosegel enega svojih največjih uspehov na tekmi svetovnega pokala, tri ure pred dvobojem odpravil na masažo. Le nekaj točk v odločilnem sedmem nizu mu je zmanjkalo, da bi trikratnega evropskega prvaka Vladimirja Samsonova spravil na kolena ter dosegel najpomembnejšo zmago v svoji karieri.

Mednarodno prvenstvo Slovenije je za vas nekaj posebnega. V preteklosti ste si v ringu slačili hlače, kasneje premagovali uveljavljene igralce. Kakšen je Bojan Tokič danes?

To bolje veste vi, ki me spremljate. Vesel sem, da sem se pokazal v najlepši luči. Sem športnik, ki ne skriva čustev. Mislim, da sem se umiril. Saj sem star že 27 let in je že čas, ne? Lahko rečem, da obžalujem kakšno stvar iz preteklosti, kakšna pa izpade tudi simpatična. Spomnite se le, koliko je bilo mojih slik v nemških medijih, ko sem lani ob zadnji točki, ko smo postali nemški prvaki, skočil na mizo. To so čustva, ki jih preprosto ne moreš brzdati.

Trinajst zmag in dva poraza v bundesligi po dobri polovici nemške lige je najbrž več, kot ste pričakovali v tej sezoni...

Že pred tem sem bil tri leta najboljši ali drugi igralec v ligi. Letos sem imel po prvem delu deset zmag in en poraz, nato pa se je ligaški odbor odločil, da moram odslej igrati na ena in dva, se pravi, da igram z najboljšimi v moštvih. Izziv je lep, se ga ne bojim in upam, da bom dokazal, da lahko premagujem tudi najboljše igralce na svetu.

S Frickenhausnom ste se uvrstili v četrtfinale lige prvakov, kjer vas čaka Charleroi z Belorusom Samsonovom, Belgijcem Saivom in Rusom Smirnovom. Previsoka ovira?

Po imenih gotovo. Povrhu se je tik pred velenjskim turnirjem na treningu, ko je igral z mano, poškodoval Steger, tako da bomo precej oslabljeni. A se bomo borili do konca.

Vrhunec sezone bodo olimpijske kvalifikacije, ki so zaradi sistema igranja velika psihološka ovira. Ste pripravljeni na izziv v Nantesu, kjer bo karto za Peking dobilo enajst Evropejcev?

Hvala bogu, da že imam dve izkušnji s takšnih kvalifikacij. Mislim, da sem pripravljen na izziv. Tako močno si želim nastopiti na olimpijskih igrah, da si včasih rečem, da lahko tudi preneham zmagovati, le da se uvrstim na največjo tekmo.

Uvrstitev na olimpijske igre v deželi namiznega tenisa bi bila bržčas nepozabna izkušnja...

Bilo bi res nekaj posebnega in priznam, da za to živim.

Medtem ko blestite v nemški ligi, pa ne dosegate tovrstnih uspehov na tekmah svetovnega pokala. Zakaj?

V Nemčiji imam za sabo veliko ekipo, ki dela zame. V klubu je prav vse urejeno. Na tekmah svetovnega pokala pa sem osamljen jezdec. Povsod potujem sam, plačujem štartnine, urejam papirje, nihče me ne vodi... Po dvorani iščem na primer Zorana Kalinića in ga prosim, če bi mi pomagal. Ne morem se niti malo primerjati s Francozi, Italijani, Švedi, Nemci in številnimi drugimi, ki imajo na tekmah s seboj še fizioterapevte. Če bi bil morda Šved, Nemec ali Francoz, bi se pač lahko bolj posvetil sami igri. Naj ob tem poudarim, da sem vseeno hvaležen Namiznoteniški zvezi Slovenije, ki mi plača vse nastope na tekmah svetovnega pokala. Ko sedaj pomislim, koliko časa in energije sem izgubljal, ko sem se, ko sem igral pri Olimpiji, vsak dan vozil na treninge iz dijaškega doma z avtobusom, se kar zgrozim. Danes tega praktično ni nikjer več, povsod imajo centre, v katerih je vse urejeno in se resnično lahko posvečaš le igranju.

Kako se bo velik navijač Juventusa znašel v Milanu, kjer kraljujeta Milan in Inter?

Ogledal sem si v živo že dva velika nogometna derbija, in sicer Barcelona - Real ter Milan - Juventus. Zanesljivo si bom v Milanu še ogledal kakšen derbi, a bom ostal zvest navijač Juventusa. Forza Juve!