Kot otrok je postal legenda, ki je nikdar niso razumeli, niti ko je odrasel. Šah mu je pomenil vse. Bil je popolnoma neizobražen in se tega nikoli ni niti najmanj sramoval. Zanj je bilo edino merilo kraljevska igra. Pač. Še več so mu pomenila načela. Izjemno trmast, svojeglav, vselej do skrajnosti prepričan, da ima edinole sam vse prav, za samopotrditev je zlahka zmogel tudi največjo žrtev - odrekel se je svoji edini ljubezni. Ni igral. Trpel je in se vračal. Z njim so trpeli tudi njegovi številni privrženci, ki jih je imel izjemno veliko celo v Sovjetski zvezi.

Ko je s petnajstimi leti postal daleč najmlajši velemojster v zgodovini šaha in celo kandidat za svetovnega prvaka, je pričakoval, da je vzpon na šahovski Olimp le še vprašanje časa. Pa ni bilo tako. Rusi ga niso pustili blizu.

Trnova pot se je (tudi zaradi nenehnega spora s samim seboj) vlekla do leta 1972, ko je v Reykjaviku odvzel prestol šahovskemu Puškinu, Borisu Spasskemu. Postal je enajsti svetovni prvak v zgodovini, prvi in edini, ki po osvojitvi naslova ni odigral nobene uradne partije. Še preden je postal šampion, je obnorel Ameriko. Šah, ki mu mediji poprej niso privoščili niti besedice, se je prebil na naslovnice. Število registriranih šahistov v ZDA se je čez noč potrojilo. Nacionalni ponos je rasel v neverjetne višave. Na vrhuncu hladne vojne je osamljeni jezdec rušil sovjetsko trdnjavo, udarjal je tja, kjer je najbolj bolelo.

Ko je po letu 1948 svetovna šahovska federacija prevzela organizacijo tekmovanja za svetovno prvenstvo in so bili to le interni sovjetski obračuni, poklicni šah še nikdar ni bil tako malo vreden. Toda Fischer se je odločil, da mu bo ne le vrnil veljavo, marveč tudi zvišal ceno. 125.000 dolarjev, kolikor je zagotovil Reykjavik, je bilo zato pravljično veliko, vendar premalo za Bobbyja. Vztrajal je, da ga za takšne denarje ne bo na Islandijo. In uspelo mu je. Prepričal je londonskega bankirja Slaterja, da je primaknil še enkrat toliko.

Ker je kot otrok tolkel hudo revščino, mu je denar veliko pomenil. Pa spet ne toliko, da bi bil zanj pripravljen storiti karkoli. Sploh ne karkoli. Gladko je zavrnil nastopanje v vseh še tako dobro plačanih reklamah, češ, to ni moj posel. In ko bi lahko začel zares služiti z igranjem šaha, se je umaknil, povsem poniknil. FIDE namreč ni mogla sprejeti njegove zahteve, s katero bi izzivalca potlačil v popolnoma podrejeni položaj. Za njim so se izgubile vse sledi.

Po dvajsetih letih je bil sicer še zvezda stalnica na šahovskem nebu, vendar pa je bilo povsem na dlani, da se bodo Caissini oboževalci lahko naslajali le ob njegovih starih partijah. Vest iz Beograda, da se bo spet pomeril s Spasskim, se je zdela čisto neverjetna.

Pa je bila resnična. Bobby se je vrnil (ni povsem jasno, kaj je pretehtalo, sedemnajstletna Madžarka ali petmilijonski denarni sklad) in gladko zmagal. Dobil je denar, izgubil pa domovino, ki je že prej ni maral. Z nastopom v Miloševićevi Jugoslaviji je prekršil ameriški embargo in si za prebivališče izbral Budimpešto. Razmeroma dosti je potoval in leta 2005 so ga Američani "ujeli" na Japonskem. Preklicali so njegov potni list, nevarnost, da bo pristal v njihovih zaporih, je bila zelo velika. Bobby se je čudežno rešil. Islandci, ki jim je v dvoboju s Spasskim sicer nekajkrat krepko zagrenil življenje s svojo muhavostjo, so rešili njegovo dostojanstvo. Podelili so mu državljanstvo in umaknil se je v novo osamo.

Telo so rešili muk, duše ne.