Kar ni pop, ni več moda

Se spominjate prvega kosa obleke, ki ste ga naredili?

Mislim, da sem v kavbojke všil kos čipke.

Kako vas je moda vznemirila?

Nekoč me je mama peljala na modno revijo v Cankarjev dom, nad katero sem bil navdušen. Sicer me je pa v začetku zanimalo bolj, kako se lotiti mode, kaj to je. Še dolgo nisem vedel, kaj me zanima.

Se spomnite svojega prvega imidža?

Prvega bi se težko spomnil. Ob koncu osnovne šole sem bil dokaj ekscentričen, težko pa je povezati vse to v neko celoto, ker je bil vedno kak drug imidž oziroma imidž ni bil striktno povezan z neko subkulturo.

Veliko ste kolobarili?

Da, veliko sem kolobaril. Raztresen sem bil na vse konce. Od Guns $amp; Roses do darkerjev, Kylie Minogue v osnovni šoli in podobno. Vedno je bilo povezano z glasbo, tako kot je še danes.

Vas ta večna in očitna povezava med glasbo in modo kdaj zmoti?

Ne. Zdi se mi super.

Ali veste za kakega kreatorja…

... oblikovalca. Kreator zveni grozno…

… prav, oblikovalca, ki ignorira glasbo oziroma to povezavo z modo?

Verjetno obstaja, vendar pa zanj ne vem. Vsi, ki jih poznam, se navezujejo tudi na glasbo.

Kak Iranec morda?

Čim greš v kakšne bolj eksotične dežele, so modni oblikovalci še bolj stereotipni. Fashion je del neke pop kulture in stvari se dogajajo bolj ali manj pop, bolj ali manj estradniško.

Kaj je ločnica med estrado in neestrado v modi?

Moda je tako ali tako pop. Tisto, kar ni pop, ni več moda. Obleke morajo biti nekako vpete v potrošniško logiko. Če delaš obleke, ki jih ne prodaš, potem to ni to.

Torej ne tvegate s kakšnimi eksperimenti?

Vedno me je zanimala "pret a porter" moda, oblačila, ki jih lahko daš nase že v trgovini, kar ni ne konfekcijska ne visoka moda.

Spominjam se teh vaših ljubko potiskanih srajčk, staropredmestnih bi rekel, iz malih mest, kjer je prehod s polja do centra kratek. Kaj vam je bilo vzor? Oblačila stare mame?

Na začetku se mi je zdel veliki širni svet zelo privlačen. To, kar sem videl, ko sem šel prvič v Pariz, v Gaultierjevo trgovino. Šele ko sem dojel, da ta svet ni tako bleščeč, so me začele vznemirjati tukajšnje stvari.

Kako to mislite, nebleščeč?

Ob osamosvojitvi države sem bil star 16 let. Odraščal sem v prejšnjem sistemu, ko se je hodilo po nakupih v tujino, in imel sem neko utvaro o tem, kaj zahod je. Hkrati s spremembami v državi se mi je začela dogajati profesionalna pot. Leta 1997 sem šel študirat na Dunaj in počasi sem začel dojemati, da gre za utvaro.

Nedavno sem pomislil na to, da se je precej Slovencev za novo državo odločilo zaradi tistih nekaj izdelkov, ki so tukaj veljali za luksuz, čez mejo pa so bili kak srednji ali celo nižji standard.

Da, o tem govorim. Za referendum pa sem bil še premlad.

Dunaj, pravite. Tam vas je pričakal Helmut Lang. Kako pomemben je bil za vas?

Seveda sem bil njegov privrženec, ker sem del te generacije. Lang je sicer slab profesor, a velik car, eden zadnjih, ki je v začetku devetdesetih let ustvaril imperij. Po njem ni bilo več tega.

Imperij. Velika in v modnem svetu očitno priljubljena beseda. Zakaj?

Seveda. Emporium. Emporio Armani. Po mojem gre za zelo močno identifikacijo. Obleka je nekaj, kar daš direktno nase.

Za zdaj razumem samo, da se imperij širi s tem, da se vedno več ljudi oblači v tvojo obleko.

Ne, govorim o tem, da ima oblačenje tako veliko moč.

Tudi vi se poskušate iti to igro. Narediti imperij. Kaj moraš narediti, da si pokoriš svet?

Res je, temu se ne da izogniti. Stvar pa je precej kompleksna.

Modo tako ali tako težko loviš, jo narekuješ, sploh dandanes, ko se mi zdijo ljudje vedno pametnejši, kar se oblačenja tiče.

Ne bi se strinjal, da so vedno pametnejši, prej nasprotno. Če pogledamo te poceni blagovne znamke, je to neka odvisnost, ki ne vodi k inteligenci. Ne gre za razmislek, ampak zgolj za konzumiranje. Tudi tisti, ki imajo denar, modo konzumirajo enostavno. Ni več tako kot nekoč, ko si si kupil plašč za nekaj let ali si dal narediti obleko pri krojaču. Moda je postala del splošne potrošnje, bodisi na nivoju cenenih ali pa dragih blagovnih znamk.

Kaj bi bil standarden korak na poti do oblikovanja imperija?

Ena pomembnejših odločitev pri pozicioniranju blagovne znamke je njena umestitev na trg, ki jo narekuje cenovni razpon produktov znamke. Vsak segment ima zelo zakodirane zakonitosti, katerim se ne moreš izogniti. Mi smo se odločili za luksuzno znamko, kar pomeni, da je naša večerna obleka na različnih koncih sveta na voljo za okoli 1500 dolarjev. To sicer ni vrh. Obstajajo tudi obleke po 15.000 dolarjev, vendar pa mi nismo visoka moda. Se pravi, da ne delamo po meri, ampak smo "pret a porter". Naš kupec so trgovine in ne končni potrošniki, trgovine, ki kupujejo obleke sezonsko. V "pret a porter" ponudbi smo s cenami nekje na sredini.

Z imenom ste zadovoljni?

Zelo. To je ena redkih stvari, s katerimi sem zelo zadovoljen. Glede imena res nikoli ni bilo pomislekov. Prav tako sem zelo zadovoljen z našim logotipom, ki ga je oblikoval Jan Jagodic. Dolgo časa smo iskali formo. Ime Oktober ima močne konotacije in nismo hoteli, da bi bilo ime enoznačno. Leto in pol smo s številnimi oblikovalci iskali rešitev.

Katere konotacije? Oktobrska revolucija?

To je zagotovo ena od konotacij, ni pa edina.

Meni je znak precej promakedonski.

Zaradi žarkov verjetno. Da bi se oddaljili od enoznačnosti, smo mu s formo dali nekakšen sektaški, skoraj religiozen zasuk, vse skupaj pa tvori kompleksno mešanico asociacij, za katere verjamemo, da zaznamujejo našo blagovno znamko in okolje, iz katerega prihajamo.

Tudi izpis imena Oktober, če je napisan s tiskanimi črkami, asociira na cirilico. Še posebno K in T. Katere bistvene korake ste naredili v nameri, da prodrete z izvozom?

Podjetje smo ustanovili leta 2001, leta 2002 smo naredili prvo kolekcijo. Nato smo izpeljali štiri sezone v Sloveniji, v katerih smo se nekako utekli, zgradili lasten razvojni studio, kar je bilo zaradi pomanjkanja razvojnih kapacitet na področju tekstilne industrije v Sloveniji najpomembnejše za stabilno pot. Ko smo se okrepili še na področju prodaje, smo s pomladno-poletno sezono 2005 štartali na globalni trg.

Kaj pomeni, da v Sloveniji ni kapacitet?

V Sloveniji smo imeli specifično konfekcijsko industrijo, ki je bila prilagojena za velike serije in standardizirane produkte. Ta se je slabo prilagajala novim potrebam trga, kar je botrovalo skoraj popolnemu kolapsu tekstilne industrije pri nas. Veliko znanja, ki ga je ta industrija premogla, je bilo izgubljenega. Svetlo luč predstavljajo manjša specializirana podjetja, ki proizvajajo in razvijajo produkte tudi za najbolj prestižne globalne blagovne znamke.

Katerih ljudi vam je primanjkovalo? Ljudi, ki znajo risati, krojiti...

… seveda ljudi, ki znajo oblikovati, modelirati, krojiti, šivati. Ljudi, ki znajo prevesti idejo v produkcijo, in to smo gradili. Ves čas se sicer učimo, ker smo morali sistem postaviti sami.

Ste štartali s starimi ali mladimi ljudmi?

Izkazalo se je, da so v kolektivu v glavnem ostali mlajši, ki so že imeli nekaj izkušenj, hkrati pa še vedno dovolj motivacije, da zgradijo nekaj novega. Zdaj je to ekipa, ki je v povprečju stara okoli 35 let. Seveda pa se kolektiv ves čas razvija in spreminja. Vse skupaj se je morda dogajalo počasneje, kot smo si zamislili, vendar pa je to očitno realnost, če se stvari lotiš brez nekega velikega kapitala.

Ali obstaja številka, kapital, vsota denarja, ki te z veliko gotovostjo odkatapultira na želene pozicije?

Seveda je denar odskočna deska, zdravo podjetje z vizijo pa je jedro projekta, brez katerega bi denar hitro in neučinkovito zapravil.

Da recimo v vsakem mestu, kjer si pač želite, odprete trgovino. To bi bil dobrodošel denar, ne?

To bi bilo seveda imenitno.

V katerem svetovnem mestu se najbolj prodajate, kje se vam je morda zgodil kak "hitič"?

Velika mesta, kjer se moda prodaja, so si precej podobna. V trgovinah vidiš iste znamke, podobno strukturo ljudi, podobne obiskovalce, tako da bi težko rekel, kje se dogaja največ. Že sam preboj v pomembne butike in veleblagovnice po svetu je bil svojevrsten uspeh. Težave pa so s prepoznavnostjo, kajti ljudje v glavnem kupujejo znamko, ne pa všečno obleko. V prihodnosti nameravamo zato veliko vlagali v prepoznavnost.

Prebral sem, da se je v vaši obleki pojavila neka Carmen Electra. Kdo je to?

Sam niti nisem vedel, kdo je. Menda neka ameriška zvezdnica.

To se, kot razumem, dojema kot mali prebojček.

Da, to niso slabe stvari. To so dobrodošli koraki.

Ste se morda potrudili izslediti, kako je prišla do vaše obleke?

Ne, tega nismo razvozlali, niti se nismo trudili. Vemo, v kateri trgovini v Los Angelesu jo je kupila, vendar je to trgovina, v kateri so zvezdniki stalne stranke. Tudi to, da smo jo opazili v naši obleki, se je zgodilo slučajno, ko je Ivona, naša piarovka, surfala po internetu in zgolj po naključju našla fotografijo, na kateri je v naši obleki. Kmalu si obetamo še nekaj podobnih objav.

Zajec nemalokrat tiči v kakem prav posebnem grmu, in predstavljam si, da stalno razmišljate o tem, kako in kje se prebiti, podtakniti, opozoriti nase.

Seveda stalno razmišljam. V različne smeri. Konec koncev se tako regeneriraš. To je zgodba, za katero upam, da se bo peljala naprej, sicer mi je pa povsem luštno tukaj v Sloveniji. Imam občutek, da me provocirate.

Ne, ne. Vaš navijač sem. Samo o tem govorim, da moraš, če nimaš dovolj denarja, pač odigrati na neko finto, oziroma, če si manjši, z velikanom odigrati na njegovo okornost. Ti razmisleki me zanimajo.

Kot v vsakem podjetju imamo tudi pri nas razdeljene odgovornosti. O prodaji, marketingu in financah odločajo drugi ljudje. Vloge v podjetju se s količino denarja seveda spreminjajo.

V teh delavnicah, ki sem si jih ogledal, torej ne nastajajo samo kolekcije Oktobra, ampak tudi še kaj drugega?

Seveda. Delamo tudi oblačila po meri za ljudi z nekaj več pod palcem, oblikujemo produkte za druga podjetja, delamo stylinge predvsem za oglaševanje, ustvarjamo kostumografije za gledališče, film in televizijo, organiziramo modne dogodke…

Ali imate dizajnersko ekipo, mlade ljudi z idejami?

Do lanskega leta sem bil oblikovalec sam. V ekipi sem imeli nekaj solidnih asistentov, ki pa niso imeli kvalitet za samostojnega oblikovalca v podjetju, kot je naše. V Slovenji je težko najti energičnega, sposobnega, izobraženega in talentiranega modnega oblikovalca. V ustvarjalnem procesu sem se dobro ujel z mlado slovensko oblikovalko, ki pa ji hardcore tempo v modi ni ustrezal, kar ji vsekakor ne zamerim, saj smo v špicah sezone tudi že prespali v studiu. Projekti se vseskozi prekrivajo, kar pomeni, da moraš v finišu razvoja nove kolekcije razmišljati še o drugih projektih, ki so pomembni za nemoteno poslovanje.

Zdaj sodelujemo z mlado oblikovalko iz Švice, ki je študirala v Antwerpnu in na Dunaju, k nam pa je prišla na stažiranje, potem ko je videla naše obleke v Parizu. Z njo smo se lepo ujeli in je že postala naša oblikovalka, tako da sem sam bolj neke vrste art direktor, medtem ko se ona iz dneva v dan ukvarja z oblikovanjem. To je super pridobitev. Ona je povsem druga zgodba kot ljudje tukaj. Je bistra, delovna, ve, kaj je moda, veliko se je naučila. Naša šola je slaba popotnica za mlade modne oblikovalce, zato je nujno, da se po znanje odpravijo v modne metropole.

Resen sistemski problem?

Da, šola je hud slovenski problem. Imamo dovolj sposobnih in talentiranih mladih ljudi, ki pa v ključnem trenutku, ko bi jim šola morala dati neko osnovo za nadaljnje izobraževanje, ne dobijo pravih znanj, povezav in izzivov. Naša fakulteta sprejme vsako leto trideset novih študentk na oddelek za modno oblikovanje, po končanem šolanju pa se le redkokatera zares ukvarja z modo. Na šoli za uporabne umetnosti na Dunaju nas je bilo v letniku pet, na celotnem oddelku za modo pa petindvajset. Vsaj polovica nas je bila tujcev. Hočem reči, da mora biti število prilagojeno potrebam okolja.

Ali so Slovenke po čem specifične punce?

Glede oblačenja so zagotovo zelo specifične. Oblačenje je intimna stvar posameznika, ki veliko pove o karakterju. Če posplošim, so Ljubljančanke raje neurejene kot over-dressed. To je neka brezvezna intelektualna poza, ki opravičuje nošnjo kavbojk in razvlečenega puloverja kjerkoli. Imam kar nekaj znank, za katere vem, da živijo dvojno življenje. V Ljubljani se oblačijo skromno, če gredo v kako drugo večje mesto, pa dajo nase "ta kmašno", ženstveno obleko.

Med tako imenovanimi intelektualkami je malo takih, ki se rade izpostavijo s svojim videzom, kot da bi bilo to nekaj slabega. To je zagotovo specifika majhnosti tega okolja, hkrati pa neka slovenska provincialna identiteta. Moda in oblačenje sta pomemben del kulture vsakega večjega mesta ali prestolnice. In tega v Ljubljani primanjkuje.