"Jože Pučnik je bil gonilna sila oziroma spiritus agens slovenske osamosvojitve in demokratizacije", je Pučnika ocenil urednik Nove revije ter klasični filolog Brane Senegačnik. Senegačnik ocenjuje Pučnika kot "enega najbolj pristnih družboslovnih intelektualcev v Sloveniji", za katerega pravi, da je na prvo mesto vedno postavljal argument in preverljivost tega v resničnem oziroma praktičnem življenju. "Zaradi tega je Pučnikovo delo neke vrste zaveza oziroma svetilnik v družbenem življenju za prihodnost, je dodal Senegačnik.

Tudi po mnenju filozofa ter profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani Tineta Hribarja je bil Jože Pučnik odločilen pri odločitvah za osamosvojitev oziroma plebiscit, ki je privedel do te. "Sicer pa je močno vplival na mlade intelektualce v začetku 60 let," je pojasnil Hribar.

Spomnil je na njegove kritične članke v reviji Perspektive, ki so privedli do ukinitve revije ter njegovega zaprtja. Član tedanjega političnega vrha Edvard Kardelj "ga je vtaknil za dve leti v samico," je pojasnil Hribar in spomnil, da mu po izpustitvi Filozofska fakulteta ni hotela dati potrdila, da je diplomiral. "V Nemčiji je moral začeti znova," je še dodal Hribar.

Po oceni Hribarja je najpomembnejše Pučnikovo delo po letu 1989, ko se je vrnil v Slovenijo, začel delovati v Demosu in sodeloval pri vzpostavljanju parlamentarne demokracije.

Minister za šolstvo in šport Milan Zver je prav tako izpostavil Pučnikov prispevek k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, njega pa označil za enega največjih slovenskih politikov v drugi polovici 20. stoletja.

"Kot politika ga slovenska javnost dobro pozna, na nas pa je, da njegovih zaslug ne pozabimo," je dejal Zver in izpostavil, da je bil Pučnik tudi znanstvenik, kar pa je Slovencem manj znano. Ob tem je spomnil, da se je v Slovenijo vrnil najprej kot znanstvenik, sociolog oziroma družbenik kritik in šele kasneje kot politik.

Zver je izpostavil Pučnikovo knjižno delo Kultura, družba in tehnologija, ki bo po ministrovih zagotovilih čez mesec ali dva, po 20 letih, doživela ponatis. To delo Zver vidi kot eno izmed najznamenitejših socioloških del. V njem je Pučnik napovedal politično demokratizacijo Slovenije, je pojasnil Zver in hkrati izrazil obžalovanje da je delo na slovenskem popolnoma zamolčano. Izrazil je upanje, da bo ponatis prekinil molk.

Minister za šolstvo Pučnika ocenjuje kot človeka odločitev, ki je namesto varnega in udobnega življenja v tujini tvegal, se vrnil v Slovenijo in začel združevati slovensko opozicijo v boju proti tedanjemu režimu in jugoslovanskim oblastem. Pri tem je po Zverovih besedah veliko pridobil, "a ne zase, pač pa v korist celotnega slovenskega naroda".

"Vesel sem, da sem bil lahko Pučnikov politični sopotnik, sicer pa si želim, da bi ga slovenska javnost spoznala še celoviteje - kot človeka, politika in znanstvenika," je svoje misli sklenil Zver.

Jože Pučnik, sociolog, publicist, doktor znanosti in politik, se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Od leta 1989 do 1993 je bil predsednik SDSS, ki se je kasneje preimenovala v SDS, od 1989 do 1991 pa je bil tudi predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je zmagala na volitvah 1990.

Leta 1990 je bil kandidat Demosa na volitvah za predsednika republike, takrat ga je v predsedniški tekmi premagal Milan Kučan. Pučnik je bil leta 1992 podpredsednik vlade, na volitvah 1992 pa izvoljen za poslanca, kjer je med drugim vodil parlamentarno preiskovalno komisijo za povojne množične poboje. Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike. Nazadnje je bil častni predsednik SDS.

Pučnik je leta 1958 diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti iz filozofije in svetovne književnosti ter se tam zaposlil kot asistent. Zaradi člankov v Reviji 57 je bil leta 1958 aretiran in obsojen na devet let strogega zapora, v splošni amnestiji leta 1961 so mu kazen znižali na sedem let. Po petih letih je bil pogojno odpuščen (1963).

Vključil se je v delo pri reviji Perspektive, kjer je objavil nekaj člankov; zaradi njih so ga znova aretirali. Po dveh letih zapora je leta 1966 odšel v Nemčijo, kjer je najprej delal kot fizični delavec. Dobil je politični azil. Leta 1967 se je vpisal na Univerzo v Hamburgu (sociologija, filozofija in pedagogika) in študij končal z doktoratom (1971). Dobil je mesto docenta za sociologijo na Univerzi v Lueneburgu. Leta 1989 se je upokojil kot višji akademski svetnik.

Pučnik je umrl v Nemčiji 11. januarja 2003 star 71 let.