Absolutna pokorščina ni demokracija

Franc Žnidaršič se je rodil leta 1940 na Bučki pri Škocjanu, novembra 1941 pa so ga skupaj z njegovo družino okupatorji izgnali v Nemčijo. Po končanem študiju medicine je delal najprej v Brežicah, potem pa kot zdravnik in tudi direktor zdravstvenih domov v Zrečah oziroma v Slovenskih Konjicah, Sežani in v Trebnjem, kjer živi že od leta 1984. Po prvem poslanskem mandatu v letu 1996 je bil štiri leta državni sekretar, zadolžen za področje vojnih zakonov in grobišč, leta 2004 pa je ponovno sedel v poslanske klopi. Je tudi podžupan v občini Trebnje.

Konec lanskega leta ste bili večkrat na tapeti pri predsedniku vlade, spremljali smo vaše "prepiranje" z vodjem poslanske skupine SDS Jožetom Tankom. Njemu ste na očitke o vaših neuravnovešenih besedah vrnili z enako mero, češ da mu lahko priskrbite pomoč psihiatra. Predvsem vas poznamo kot moža, ki pogosto grozi, da bo Desus izstopil iz vlade. Se vaš glas daleč sliši?

"Ne vem, ali je moj glas slišen, ampak v resnici mi je veliko do tega, da bi ljudje začutili, da ni mogoče sprejeti preprostega načela popolne pokorščine poslancev v kakršni koli koaliciji ali v opoziciji. Po ustavi smo poslanci predstavniki ljudstva in zakoni se sprejemajo za vse. Tudi zato ne sprejemam diktata koalicije, da je treba nekaj podpreti, ker je tako odločila večina."

Tudi kot vodja poslanske skupine pogosto grozite z izstopom Desusa iz koalicije.

"To je res. Ampak le na področjih, ki niso stvar koalicijske pogodbe. Pri tem mislim na vojne zakone. Naša grožnja, kakorkoli jo kdo razume kot neresno, je več čas uspevala zadržati spremembe zakona o vojnih grobiščih in zakona o žrtvah vojnega nasilja na način, da se spreminja zgodovina, da se NOB ne enači s kolaboracijo. V zakonu o žrtvah vojnega nasilja je temeljni cilj koalicijskega trojčka to, da ne bi nikjer pisalo, da so sodelavci okupatorja sploh obstajali. In to se zavija v take in drugačne oborožene sile. Sodelavec okupatorja ne more biti nagrajen s pravicami in denarnimi prejemki po zakonu, ne glede na to, ali je sodelovanja pripeljalo do nasilja ali ne. Sodelovanje z okupatorjem je bilo po naravi zavrženo dejanje."

Kaj pa vojna grobišča? Toliko in toliko let po osamosvojitvi to vprašanje še vedno ni rešeno in se prelaga z vlade na vlado.

"Spet nekaj podobnega. Glede grobišč govori predlog o tem, da so medvojna grobišča nastala zaradi okupatorjev in revolucionarnega nasilja. Kakor da kolaboracije ne bi bilo, kakor da ni bilo bele garde, Kozlarjeve gošče, Črne roke, Urha. Želimo le to, da se z vso pieteto pokoplje mrtve brez očitkov in etiket. Če bi želeli v tem zakonu obračunavati s povzročitelji mrtvih, potem zakon ne bi bil tak. Zakon pa terja le spoštljiv napis na grobovih. Za medvojni čas bi bilo po našem mnenju dovolj, da piše Žrtvam vojne - Republika Slovenija. Za povojne poboje pa mislimo, da tam smemo napisati tudi nekaj, kar bi opredeljevalo način nastanka povojnih grobišč. Da bi tam pisalo žrtve vojne in revolucije. Da povojni poboji niso bili le zunajsodni, ampak se je zgodilo še nekaj, kar je še težje sprejeti. Da so bili mrtvi skriti in svojci niso mogli niti izraziti spomina ali spoštovanja do njih. S tega vidika, zaradi svojcev, je prav, da bi napisali, da je povzročila ta grobišča revolucija, tudi kot nekakšno opravičilo ali oddolžitev vsem svojcem za čas, ko niso mogli in še ne morejo na grobovih prižgati sveč. V tem smislu podpiramo ta napis, s tem, da v zakonu o vojnih grobiščih ne bi naštevali, kdo jih je povzročil."

Zakaj ne?

"Koalicija ne pristaja na naštevanje, da so medvojna in povojna grobišča povzročili okupatorji, revolucionarji in kolaboracija, ampak želijo slišati le za prva dva. To pa pomeni negiranje kolaboracije. Tistega, ki ga ne našteješ, ni več, ni njegove odgovornosti. In če ne naštejemo vseh, je bolje, da ne naštejemo nikogar."

Grožnja, edino sredstvo pritiska

Koliko je stalno ponavljanje groženj z izstopom sploh še uspešno? Saj vas nihče ne jemlje več resno.

"Do sedaj je to bilo edino sredstvo, ki je pomagalo, da se ta dva zakona nista sprejela v za nas nesprejemljivi verziji. To je temelj naše grožnje in mi drugega orožja nimamo. Ta grožnja ni abstraktno ponavljanje, ni izrečena kar tako in zaradi lepšega, ker se tako ali tako ne bo zgodilo. To se bo zgodilo in iz te koalicije bom odšel najmanj jaz, tudi če bodo drugi trije poslanci naše stranke želeli vztrajati v koaliciji. Če se drugi premislijo, si jaz ne bom. Ampak glede tega smo v stranki zelo enotni. To je stvar doslednosti."

Torej niste človek, ki eno govori, drugo pa dela?

"To je neutemeljen očitek predsednika vlade. Tudi on je marsikaj izrekel, pa nikoli storil. Mnogo teh stvari je bilo dogovorjenih, pa se ni zgodilo. Da ne govorim o tem, da je objavil prirejene podatke o mojem glasovanju. Sam sem potem pripravil natančne podatke o vseh glasovanjih v zadnjih dveh letih, pa ni tega skoraj nihče objavil, kar govori tudi o določenem strahu urednikov pred oblastjo. Sam tega ne bom nikoli razumel, da nekateri uredniki ne posredujejo niti izjav, ki jih nekdo drug podpiše. Kot ne razumem tudi tega, da se nihče ni oglasil, ko je predsednik vlade februarja lani od nas zahteval, da se odpovemo ustavni pravici svobodnega premisleka in glasovanja ob interpelacijah. Na to nismo pristali, nihče pa se glede tega v javnosti ni zbudil."

V Nemčijo so vašo družino izgnali novembra 1941, ko niste bili stari še niti leto dni. Ali se sploh spomnite vojne?

"Spomnim se zadnjega leta vojne. Letal. Ko smo otroci gledali letala, ki so v jatah prihajala in puščala za seboj sledove. Vrnili smo se 19. junija 1945. Tam mi je umrl oče. Najprej so mu odrezali nogo, potem pa, kot je pripovedovala mama, mu je lagerska medicinska sestra kot delavcu, ki je bil zaradi invalidnosti nekoristen, dala smrtonosno injekcijo. Še vedno slišim topove. Po vojni smo se v rodni Bučki težko prebijali. Mama je ostala sama in je morala razprodajati zemljo, da smo lahko preživeli in vsi zgodaj odšli od doma in smo vse do zaposlitve občutili revščino. Jaz vem, kaj je revščina, in tudi zato razumem pomanjkanje ter želim, da naša država ostane socialna. To je eden temeljnih vsebinskih sklopov programa Desusa."

Ampak saj imamo socialne transferje, gospodarski razvoj, zakon o varstvenem dodatku…

"Odgovoril vam bom zelo preprosto. Velik gospodarski napredek in 'crknjena' socialna država za nas nista sprejemljiva. Sicer pa bi to pomenilo tudi pokop države."

Za moralo gre

Častna predsednica Rdečega križa Slovenije in nekdanjega RK Jugoslavije ter aktualna predsednica Društva izgnancev Ivica Žnidaršič je vaša sestra. Kar se redko omenja…

"Ona je moja sestra in živi za izgnance. Tudi zaradi naše družinske izkušnje. Dela z dušo in srcem za to stvar in napisala je več knjig, ki za vedno utrjujejo resnico o izgnanstvu ter žrtvah vojnega nasilja. Ogromno je storila za prvi zakon o žrtvah vojnega nasilja, bila je v medresorski komisiji od leta 1992 do 1996, ko se je pripravljal zakon in tudi sprejel. Njenih rezultatov sam v politiki nikoli ne bom mogel ponoviti in sem na njeno delo izredno ponosen. Tudi zato, ker me je spodbudila, da sem sam vložil zakon o žrtvah vojnega nasilja v svojem prvem mandatu. Večina mojih predlogov v teh zakonu je bila, skozi predlog kolega Potrča, ki je vložil pobudo pred menoj, tudi uresničena. Tako je bil tudi moj prispevek pomemben in je nekako zaokrožil družinsko prizadevanje za to, da bi žrtve vojnega nasilja s poudarkom na izgnancih doživele vsaj neko moralno zadoščenje."

Kako ste si nakopali tako veliko zamero predsednika vlade?

"Predvsem zaradi nasprotovanja vojnim zakonom. Tudi zaradi odločnega nasprotovanja temu, da naj bi se odpovedali glasovanju za interpelacijo proti ministru Bručanu, na kar nismo pristali. Morda sem se mu zameril tudi v osebnem pismu leta 2005, ko sem mu napisal, da je naša stranka vstopila v koalicijo zato, da bi upravljali državo, ne pa jo olastninili in da ne bomo pristali na spremembe zakona o verskih zakonih in tudi o javnih uslužbencih ne. Imam občutek, da predsednik vlade ne sprejema drugačnih pogledov in tudi ne argumentov. Da je navajen kot vojak le ukazovati in vsako neposlušnost skrbno beleži. Jaz pa ne bom nikoli slepo ubogal."

Če laže, potem pač laže

Neki novinar je napisal, da jeznorito gledate izpod obrvi. Res ste neposredni, ljudje pa včasih nočemo vsega slišati naravnost.

"Verjamem, da marsikoga moti moj način razmišljanja in predvsem podajanja pogledov. Ampak do vsega tega je treba biti pošten in stvar razumeti natančno tako, kot je bila povedana. Če bi stvari zavijali v vato, potem problem ne izpade tak, kot je. Povsem drugače je slišati, če se reče, da nekdo v političnem smislu govori neresnico, kot če rečemo, da laže. Sam se pač nagibam k temu, da rečem naravnost, torej da laže. Zlasti če tudi sam natančno ve, da tisto, kar govori, ni res. Zavijanje besed v vato pogosto ni ne dobro in ne produktivno."

Kako pa je z vašo domnevno zarečeno izjavo oktobra letos, da so bili to zadnji štirje glasovi, ki jih je dala vaša stranka za slabe predloge koalicije?

"To sem mislil povsem resno in to ni bilo zarečeno. Treba je slišati natančno. Zadnji štirje glasovi. Štirje. Nisem rekel, da ne bo nobenega glasu več, ampak mojega zagotovo ne bo več. Morda bodo trije, dva, eden, zagotovo pa slabi predlogi sedanje vlade ne bodo nikoli več dobili vseh naših štirih glasov. V tem smislu je bila moja izjava dosledna in natančna in se mi ni zareklo."

Hočete reči, da na vašem hrbtu ne bo nihče sekal polen?

"Ne. In tudi zato vse grožnje z izstopom iz koalicije niso iz trte zvite. To niso besede zaradi lepšega, ampak realnost, s pomočjo katere skušamo v Desusu zagotoviti tudi to, da se naš glas sploh sliši in upošteva."