Tako v prostorih Mestne galerije Ljubljana letos prvič pod tem imenom poteka 1.3 festival videa in novih medijev, ki je izšel iz mednarodnega festivala računalniških umetnosti, katerega nosilec je bilo zadnja tri leta Društvo ArtNetLab, nekakšen pododdelek Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki naj bi pod državnim patronatom služilo krpanju lukenj in potrebni praksi v zastarelem in neučinkovitem sistemu visokega šolstva. ArtNetLab si tako v zadnjih nekaj letih prizadeva postati vodilni akter na področju videa in novih medijev na domačem prizorišču, čeprav se predstavlja skoraj izključno skozi projekte svojih študentov.

Poudarek letošnjega festivala je predvsem v združevanju in povezovanju tako imenovane novomedijske umetnosti, digitalne animacije in videa. Štirje kuratorji, Dietmar Offenhuber, Mauro Arrighi, Srečo Dragan in Dušan Bučar, so sestavili selekcijo, ki ponuja predvsem presek letošnje produkcije organizacije ArtNetLab. Zaradi pretencioznega imena in pomanjkanja tovrstnih prireditev na tako elitnih lokacijah je bilo upravičeno pričakovati relevantnejši izbor avtorjev, pregled dogajanja letošnjega leta v domačem prostoru in kakovostne mednarodne goste. Položaj pa je na žalost povsem drugačen.

Ob vstopu v Mestno galerijo se mora obiskovalec najprej spopasti s popolnim informacijskim mrkom, ki se je začel s slabo promocijo dogodka ter se v še bolj radikalni obliki nadaljuje s pomanjkanjem vsakršnih osnovnih podatkov. Tako organizatorji niso uspeli pripraviti niti preprostih razstavnih listov, besedila, ki bi pojasnilo zasnovo in kriterije selekcije, predstavilo ter opisalo sodelujoče avtorje, za nameček pa ob nekaterih eksponatih nekaj dni po odprtju ni bilo moč najti niti napisov z njihovimi imeni. Ob vsem tem je treba poudariti tudi nenatančno postavitev, ki občasno zaradi pomanjkanja ločnic onemogoča pravilno branje del.

Kot prvo presenečenje se ponudi pred komaj mesecem dni v galeriji Kiberpipe premierno predstavljena interaktivna inštalacija System cassio:pia Maje Smrekar in tehnične ekipe Kiberpipe, ki odlično izžareva spoj kičaste potrošniške družbe in futuristične fikcije, poslužujoč se naprednih tehnoloških možnosti prezentacije in produkcije. Tilen Žbona predstavlja likovno zanimivo interaktivno računalniško manipulacijo Morfing, projicirano na steno, ki prikazuje različne rešitve digitalne abstraktne kompozicije. Med izstopajoče je treba umestiti tudi odličen video-tekstovni projekt Structural Moment avtorice Evelin Stermitz, ki z gibi reflektira modele Freudove psihoanalize. Na drugi strani opazimo nejasen oziroma nedelujoč projekt Iztoka Holca, pred nedavnim v galeriji Ganes Pratt videno analogno inštalacijo Črni šešir Marka Požlepa, ki se tokrat ozira k političnemu angažmaju. V luči uporabnosti ter povezovanja umetnosti in znanosti naj bi se izkazoval spletni projekt Foto Data Slo Klemena Jeraše, ki še najbolj spominja na poceni turistični koledar v službi "promocije domovine in njenih lepot, ki jih vse premalo poznamo".

Tako 1.3 festival videa in novih medijev pušča grenak priokus ob ugotovitvi, da gre za preprosto stanovsko predstavitev članov neke organizacije, med katerimi so mnogi zaradi neizkušenosti še nepripravljeni za tovrstne razstavne produkcije, in ne angažirano predstavitev vrhuncev trenutne domače in deloma mednarodne produkcije, ki bi opravičila ime prireditve.