Interes zasebnega lastnika pri nas pač ni povsem jasen, za tujim lastnikom pa lahko stoji tudi kaka država, tako da prideš z dežja pod kap. Raje imam, da o usodi teh družb odločajo tisti, ki živijo tu," meni dr. Franjo Štiblar, ki je že dolgo prepričan, da dobrih podjetij, zlasti pa bank in zavarovalnic, ne gre spustiti iz domačih rok.

"Za zasebno in domače lastništvo oziroma lastništvo v rokah stalnih prebivalcev Slovenije sem se zavzemal že pri NLB v 90. letih, ko sem predlagal, da bi dobili delnice tisti, ki imajo v njej hranilne vloge. Kdor ima v njej dolgoročne prihranke, je prav tako lahko strateški lastnik, saj očitno zaupa banki. Razpršeno ali delavsko delničarstvo ni nič slabega, po svoje to sprejemajo tudi ZDA, saj ima tako širša družba interes za učinkovito gospodarjenje," pravi Štiblar.

Kako torej gledate na privatizacijo NKBM?

Razpršeno domače lastništvo je pozitivna plat, druga plat pa so številne nejasnosti glede kupcev. Med njimi so mnogi lahko le papirnati lastniki, ugodna cena lahko k hitri prodaji premami tudi tiste, ki se sicer zavedajo, da je dobro biti strateški lastnik. Obstaja nevarnost, da se nam po prvi generaciji certifikatskih tajkunov zgodi še nova.

Vprašljiva je tudi verodostojnost celotnega programa NKBM, ki ima dobre rezultate tudi zaradi monopolnega položaja. Če ne bodo znali dobro poslovati, lahko to privabi novega lastnika, ki bo s tem prišel tudi do neprecenljive mreže Poštne banke. Sicer pa sam nisem kupil delnic NKBM, čeprav sem Mariborčan. Za dolgoročno varčevanje nakup bančnih delnic ni nujno dobro naložba, saj so finančni trgi zaradi hitrih in močnih šokov zelo občutljivi in bolj nestabilni kot realni sektor. Lahko bo kdo, ko bo res potreboval denar, ugotovil, da takrat ni pravi čas za prodajo delnic.

Kako pa ocenjujete konkurenčnost naših bank in zavarovalnic v primerjavi s tujimi?

Moja nedavna raziskava kaže, da smo na obeh področjih kar uspešni tudi v primerjavi z območjem evra in na nekaterih področjih celo nad povprečjem. Zavarovalnice so bolj dobičkonosne kot banke pri nas, so pa te bolj ekonomične, ker so že opravile več prilagoditev. Slovensko bančništvo ima dobro razširjeno bančno mrežo, je pa seveda še prostor za izboljšave, zlasti pri solventnosti in likvidnosti ter večji uporabi sodobnih tehnologij. Pri produktivnosti tudi zaostajamo, a glede na majhnost trga si tu ne moremo dosti pomagati, je pa priporočljivo združevanje in širjenje mrež. A za uspešnost našega bančništva in zavarovalništva se ne bojim.

Mednarodni denarni sklad (IMF) je bil tudi v najnovejšem poročilu precej bolj kritičen do konkurenčnosti naših bank.

Oni pač razlagajo staro zgodbo, ki jo prodajajo že 30 let: liberalizacija in fleksibilen trg dela. Pri tem se nič ne vprašajo o posledicah ter o socialni vzdržnosti njihovih nasvetov. Po njihovi razvrstitvi so najbolj učinkovite ZDA in Velika Britanija, a anglosaksonski model za kontinentalno Evropo in za nas ni najboljši. Ekonomsko najbolj učinkovita rešitev ni nujno tudi socialno vzdržna in primerna za življenje. Rešitve, ki niso družbeno odgovorne, se tu ne morejo prijeti in uspeti. Nima smisla, da si jemljemo k srcu kakšno slabšo razvrstitev na njihovi lestvici konkurenčnosti.

Se IMF torej ni nič naučil iz številnih izkušenj?

Nekateri posamezniki, kot Jeffrey Sachs, ki nam je nekoč skušal svetovati, so sicer čisto spremenili mnenje, sam IMF pa se ni nič naučil in še vedno po vsem svetu kot univerzalne prodaja recepte, ki se ne obnesejo povsod. Edina sreča je, da nismo potrebovali njihovega denarja in nam ni bilo treba ubogati njihovih nasvetov o prodaji bank in zavarovalnic. Ne vidim razloga, da bi jih zdaj. Če sem pesimist, bi v tem primeru zgolj za 15 let odložili tisto, kar so nam hoteli vsiliti že v 90. letih. Mislim, da se mnenje pri naših ljudeh odtlej ni spremenilo in da bi anketa pokazala, da večina gotovo ni za tuje lastništvo dobrih podjetij.

In kaj pravite na nekatera mnenja, da bi denimo Zavarovalnica Triglav (ZT) potrebovala tujega strateškega partnerja za nadaljnji razvoj?

Kapital že potrebuje, a če ga potrebuje za prodor na Balkan ali v Rusijo, lažje pride tja v slovenski lasti kot z avstrijskim ali nemškim lastnikom. Priložnost je tudi Bližnji vzhod, saj nismo skregani niti z Arabci niti z Izraelci in širitev ZT bi lahko šla v to smer. Naše lastništvo nam škoduje kvečjemu na Hrvaškem, a to je izjemna okoliščina. Bolj kot strateškega lastnika bi potrebovali ključnega lastnika, to je takega, ki ne more imeti več kot 25 odstotkov, podobno kot Belgijci v NLB. Obe bi lahko tudi združili.

Ključni lastniki in solastniki so dobrodošli, še bolj pa greenfield tuje naložbe, nikakor pa nima smisla tujcem prepuščati več kot toliko ali jih celo vabiti s posebno ugodnimi pogoji.