Končno je spregovoril eden od takrat navzočih. Boško Šrot je povedal: »Vsa zgodba se je začela zaradi ambicij predsednika vlade po obvladovanju časopisa Delo. Janez Janša je Pivovarni Laško in Istrabenzu takrat dejansko prodal delnice Mercatorja.« Logika je enostavna – Laško je imelo Delo, ki ga je želela vlada, ta pa je imela prodajne police v Mercatorju, ki jih potrebujejo Laščani. Dejstva, ki so sledila sestanku 12. avgusta 2005, so javno znana - vlada (paradržavna sklada, ki ju obvladuje vlada) je Mercator prodala Laškemu in Istrabenzu netransparentno, brez javnega izbiranja najboljšega kupca in kljub opozorilom, da je vertikalna lastniška povezava med proizvajalcem in trgovcem lahko nevarna za trg. Janša je takrat le zamahnil z roko, češ da je vse zakonito. Vse drugo je zgodovina, ki jo danes gledamo kot protitajkunsko vojno dramo v režiji predsednika vlade.
Ugovor Janše na Šrotovo "razkritje" je bil, da so pivovarjeve izjave smešne in neresnične ter da vlada nikoli ni želela obvladovati Dela. Naj se Janša ne trudi, saj je zelo dobro znano, kaj se je na Delu dogajalo. Kmalu po tistem, ko je Laško dobilo Mercator, se je zamenjal nadzorni svet Dela, v katerem ni bilo nobenega predstavnika Laščanov več. Novi nadzorni svet je za direktorja Dela postavil Danila Slivnika, človeka, ki je prej kandidiral na listi Janševe SDS, ta pa je za odgovornega urednika postavil Petra Jančiča, človeka, ki ga je podprlo 12 od 200 novinarjev Dela. Potem se je začelo: odstavljenih je bilo več urednikov, odpoklicana sta bila dopisnika iz Avstrije in Hrvaške, ki sta kritično pisala o slovenski zunanji politiki, minister Rupel je postal redni kolumnist Dela, novinarji so se pritoževali nad cenzuro in spreminjanjem ter umikanjem člankov. Rezultat tega je, da je bilo Delo pod Slivnikom in Jančičem nadvse prijetno branje, ki je bilo do vlade kritično ravno toliko, kot je verski list Družina kritičen do ljubljanske nadškofije.
Celotnega medijskega prostora pa Janez Janša vendarle ni osvojil in tudi Dela danes ne obvladuje več. Zato pa so Boško Šrot, Pivovarna Laško in Mercator skozi besede Janše postali nekakšni državni sovražniki. Pa ni tako. Janša, Šrot in vsi mešetarji z 12. avgusta 2005 so pohodili osnovne norme medijske svobode, princip svobodnega trga ter vestnega ravnanja z javnim premoženjem.
Kadar sklepaš sumljive posle, imaš lahko tudi smolo in te "poslovni partnerji" izdajo. Janši se je to zgodilo že prej in zdaj s Šrotom se mu je spet. Zato je prisiljen v vse manj prepričljive demantije ter zanikanja. Tudi če bi zdaj, denimo, pred kamere stopil sam predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader in rekel, da se je z Janšo leta 2004 res dogovarjal za mejne incidente, da bi SDS pomagal pred volitvami, bi Janša odvrnil, da so Sanaderjeve izjave smešne in neresnične, ter zaključil s kakšnim cinizmom na račun Hrvaške. Janša je znan kot mojster alternativnih interpretacij zelo očitnih dogodkov.
Ali bi bilo zaradi vseh hudih obtožb na njegov račun (orožarski denar, naročanje bombnih alarmov, Depala vas, dogovarjanje za incidente, kupčija Mercator-Delo...) smiselno predsednika vlade pozvati, naj odstopi? Nikakor. Človek, ki bi res počel takšne stvari, kot jih očitajo Janši, pač ne bo nikoli odstopil.