Pred kratkim sta skupaj izdali štiri portretne CD naših opernih solistov Božene Glavak, Nade Vidmar, Danila Merlaka in Rajka Koritnika, dve dvojni zgoščenki dveh temeljnih del slovenske operne ustvarjalnosti - Foersterjevo opero Gorenjski slavček in Kozinovo opero Ekvinokcij, na knjižne police pa je (posthumno) prišla še knjiga skladatelja, publicista in profesorja Vilka Ukmarja (1905-1991) z naslovom Poglavja iz glasbene estetike.

Mezzosopranistka Božena Glavak je v ljubljanski Operi pela 50 let, poustvarila 108 vlog in nastopila v 2400 predstavah, nazadnje pred dvema letoma v dveh vlogah v Giordanovi operi Andre Chenier. Debitirala je leta 1955 kot Magdalena v Verdijevem Rigolettu, pela pa v najrazličnejših vlogah - od fatalk, trpečih žensk in mater do coprnic, ki so jih skladatelji vedno širokogrudno namenjali prav mezzosopranistkam. Ena njenih najlepših kreacij je bila vloga Šarlote v Massenetovem Wertherju (s Šarlotinim prizorom s pismom se tudi začenja portretni zvočni izbor arij in drugih opernih odlomkov Glavakove), paradna vloga pa princesa Eboli v Verdijevi operi Don Carlos.

Ko je šlo za popolnost v glasbi in za popolno predanost, sopranistki Nadi Vidmar (1917-1990) ni bil noben trud odveč. Nič ni prepuščala intuiciji ali rutini, ure in ure se je ukvarjala z vsako najmanjšo tehnično podrobnostjo. Rodila se je v Avstriji kot Nada Stritar, v Ljubljano pa je prišla na študij k Juliju Betettu. Uradni debi na ljubljanskih deskah je doživela leta 1943 v Mozartovi operi Beg iz seraja kot Konstanca, v eni najzahtevnejših koloraturnih sopranskih vlog. Nasploh je slovela kot odlična interpretka Mozartovih del, dve operni vlogi pa sta jo še bolj zaznamovali, Verdijeva Violetta v Traviati (zanjo je leta 1953 dobila Prešernovo nagrado) in naslovna vloga v Donizettijevi operi Lucija Lammermoor. Z opernih odrov se je umaknila zelo kmalu (1974), sredi najbolj ustvarjalnih let.

Pravijo, da je bil basbaritonist Danilo Merlak (1921-1979) s prirojeno odrsko inteligenco, intuicijo in izjemno muzikalnostjo ena najizrazitejših osebnosti v opernem življenju v drugi polovici 20. stoletja pri nas. Rodil se je v Škednju pri Trstu, ko pa je leta 1938 v Trstu zmagal na pevskem tekmovanju, si je tako pridobil štipendijo za študij solopetja. Odšel je v Bologno, od tam pa so ga leta 1943 odgnali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo. Po vojni se je vrnil v Trst, nadaljeval študij in v tržaški Operi nato debitiral kot Komtur v Mozartovi operi Don Juan. Takrat je bil na predstavi tudi Danilo Švara in ga je povabil v Slovenijo. Pel je v Mariboru, Splitu, Italiji in drugje, od leta 1952 pa kot redno angažiran v Ljubljani. Od takrat ni bilo uprizoritve Verdija, v kateri Merlak ne bi nastopil; posebno se ga spominjajo po pevskih in igralskih upodobitvah nesrečnega kralja Filipa v operi Don Carlos.

Tenorist Rajko Koritnik (1930-2007) je z lahkoto obvladal ves lirski, predvsem romantični in veristični tenorski repertoar, bil pa je tudi izvrsten interpret slovenskih oper. Na lokalni prireditvi Pokaži, kaj znaš ga je slišal glasbeni pedagog Ado Darian in ga povabil v svoj razred na SGBŠ Ljubljana, po uspešnem radijskem koncertu leta 1959 pa so ga angažirali v ljubljanski Operi, kjer se je leta 1960 prvič predstavil v vlogi Cavaradossija v Puccinijevi Tosci. V njegovem repertoarju je 72 vlog iz italijanskega, slovanskega in francoskega repertoarja, zanimivo pa je, da med njimi ni nobene manjše. Kar 500-krat je nastopil kot Ernesto v Donizettijevi operi Don Pasquale, pogosto pa je pel tudi Janka v Smetanovi operi Prodana nevesta, zelo uspešno tudi v tujini.

Opera Gorenjski slavček češkega skladatelja Antona Foersterja (1837-1926), ki je v Slovenijo prišel, da bi pomagal dvigniti narodovo zavest, poleg Ekvinokcija velja za najbolj izvajano slovensko opero. Gorenjski slavček je bil najprej opereta v dveh dejanjih in 12 glasbenih točkah ter je že leta 1872 ob svoji prvi postavitvi doživela uspeh, toda potem je minilo kar 24 let, preden so jo spet uprizorili. Vmes je skladatelj opereto predelal v opero v treh dejanjih (opera je doživela posege tudi poznejših postavljalcev, ki pa se niso uveljavili), ki so jo potem prvič v takšni obliki izvedli leta 1896 v Ljubljani. Poseben uspeh je doživela osma postavitev leta 1953 z dirigentom Radom Simonitijem in v zadnji režiji Osipa Šesta. Zvočni posnetek za ta CD je nastal leta 1954 v Slovenski filharmoniji (tokratna digitalna predelava je delo Mira Prljače), in sicer v izvedbi zbora in orkestra opere SNG Ljubljana (dirigent Rado Simoniti, zborovodja Jože Hanc), naslovne vloge pa so odpeli pevci, ki so bili takrat tudi na vrhuncu svojih moči: Vilma Bukovec (sopran) in Rudolf Francl (tenor), pa Ladko Korošec (bas) in Manja Mlejnik (sopran).

Ekvinokcij je skladatelju Marjanu Kozini (1907-1966) med drugim prinesel Prešernovo nagrado in prav posebno mesto v slovenski glasbeni zakladnici. Posnetek tokratne CD-izdaje datira v leto 1960, ko je opero v štirih dejanjih ljubljanski operni ansambel z dirigentom Demetrom Žebretom posnel v dvorani TD Partizan Zgornja Šiška. Tudi tu so sodelovali Vilma Bukovec, Manja Mlejnik in Ladko Korošec, peli pa so še Miro Brajnik (tenor), Bogdana Stritar (alt), Samo Smerkolj (bariton) in drugi. Skladatelj se je s pisanjem opere ukvarjal več let, hotel je imeti tudi prvovrsten libreto, ki ga je po istoimenski drami Iva Vojnovića potem napisal kar sam. Partituro je končal leta 1942, opero pa so potem v Ljubljani izvajali petkrat ter po enkrat v Mariboru in Sarajevu. Z njo je ljubljanski operni ansambel z velikimi uspehi gostoval v Sovjetski zvezi. Strokovno je pri izboru tokratnih opernih zgoščenk sodeloval Peter Bedjanič, dolgoletni urednik za operno glasbo v radijskem programu Ars ter član Glasbene matice Ljubljana.