Po mnenju mnogih političnih analitikov se Južnoafriška republika spopada z zelo negotovo prihodnostjo. Znotraj vladajočega ANC sta se namreč oblikovala dva centra moči, ki predstavljata plodno polje za obračun z dosedanjim predsednikom Mbekijem, ki je sicer postal sinonim za ekonomski vzpon države, ni pa razrešil perečega vprašanja socialnega razslojevanja znotraj črnske večine. Zuma si je svoje volilno zaledje zgradil s populistično politiko med članstvom ANC, ki je nezadovoljno s prerazporeditvijo ekonomske moči po prevzemu oblasti, in na kongresu stranke med okoli 4000 delegati pobral 60-odstotno večino.

Izvolitev Jacoba Zume na čelo ANC je na nek način ponovitev položaja, ko je namestnik prvega predsednika poapartheidovske Južne Afrike, Nelsona Mandele, prevzemal vodilni položaj. Takrat je namreč Mbeki že veljal za moža, ki obvladuje celotno domače dogajanje, medtem ko je bil Mandela le še svetovni popotnik.

Zuma ima odkrito podporo južnoafriške komunistične stranke in tamkajšnje izjemno močne sindikalne unije COSATU z okoli dvema milijonoma članov. Prav Zwelinzima Vavi, generalni sekretar COSATU, je napovedal, da se srečujejo s človekoma, od katerih ima eden za sabo podporo množic (Zuma) in drugi moč institucij (Mbeki), in med njima bo treba zaradi potencialnih nasprotij v prihodnjih 18 mesecih pluti zelo previdno.

V zahodnih medijih večinoma ugotavljajo, da Zuma s pomanjkljivo izobrazbo, ki se sicer zelo naslanja na tradicijo svojega zulujskega plemena in se rad obleče v leopardovo kožo, ni primeren za voditelja države, ki je najbolj razvita država na jugu Afrike in jo trenutno vodi sicer nekoliko avtokratični, a visoko izobraženi Mbeki. Toda ti pomisleki skupaj s korupcijskimi obtožbami, ki Zumo še bremenijo, zbledijo v primerjavi s podporo, ki jo novemu predsedniku ANC za zdaj nudi večina južnoafriškega črnskega življa z militantnimi študentskimi skupinami na čelu, ki so pred kongresom ANC zahtevale, da se umaknejo vse obtožbe proti njemu. Zuma v svojih nastopih sploh ni pojasnil političnih stališč, obljubil je nadaljevanje kolektivnega vodstva in Mbekijeve uspešne gospodarske reforme, toda strahov pred populističnim ultralevičarstvom ni pregnal in nekateri se sprašujejo, ali ne bo JAR šla po poti Zimbabveja.