Čeprav je 86-letna mama Fabia Capella za angleški tisk izjavila, da bo njen sin "nekoliko težko" Angleže povedel do naslova svetovnih prvakov v letu 2010, njegov novi delodajalec FA (Angeško nogometno združenje) misli, da je pravi mož za to, da razvajene preplačane angleške nogometne zvezdnike, ki so s precejšnjimi težavami v zadnji sezoni premagovali moštva, kot je andorsko, spremeni v svetovne prvake v 800 dneh.

Končna cena naslova prvakov bo 56 milijonov evrov

FA je Capella zasula z milijoni. Njegova osnovna letna plača bo 6,7 milijona evrov (v angleških funtih je to 4,8 milijona), vendar bo njegov končni zaslužek za "gastarbajterstvo" v Angliji, skupaj z bonusi, ki jih pogojujejo uspehi, 36 milijonov evrov, če bo ostal do Eura 2012. To je približno vrtoglavih 7 milijonov evrov na leto, kar je rekordna letna plača za selektorja državne reprezentance. Fabiovim denarnim zneskom je treba dodati tudi milijone, ki jih je izposloval za svoje štiri italijanske pomočnike - dobili bodo po 2 milijona evrov letne plače. Če bi Angleži leta 2010 res postali svetovni prvaki, bo morala FA še globlje poseči v svojo blagajno, ki je očitno, kljub neuspehom, brez dna.

Angleški nogometni komentatorji so izračunali, da bi bila zaradi bonusov končna cena naslova svetovnih prvakov 56 milijonov.

Prizadet narodni ponos trajal kratek čas

FA pravi, da si lahko privošči ta strošek, posebej zato, ker je ravnokar sklenila novo kupčijo za televizijske prenose, ki zagotavljajo 805 milijonov evrov. "Fabio je zmagovalec," se je navduševal šef FA Brian Barwick, ki spominja na lik iz gangsterske nanizanke Sopranos. Že, že, priznavajo komentatorji, katerih del se je, skupaj z milijoni navijačev, samo kratek čas zgražal nad tem, da v petdesetmilijonskem narodu - obsedenim z nogometom, ni domačega "zmagovalca", vendar kako bo vzpostavil kronično manjkajočo taktično disciplino v angleški reprezentanci, rešil uganko Steven Gerrad - Frank Lampard, poskrbel za samozavest vratarja in kako našel idealnega napadalca, ki bo vodil njegovo najljubšo formacijo 4-2-3-1? Zaradi prizadetega narodnega ponosa vsi še vedno upajo, da bo Capello svojemu osebju dodal tudi Angleža ali dva.

Italijanski maestro se uči angleško

Hvalijo ga kot "italijanskega nogometnega maestra", samo mimogrede pa omenjajo takšne "malenkosti", kot je njegova skoraj neobstoječa angleščina. Kot pravi profesionalec že hodi na hitri tečaj angleščine in že načrtuje prvo tekmo s Švico (februarja). Poudarjajo njegove (prevedene) besede: "Vsi igralci bodo imeli z menoj nov začetek. Od igralcev pričakujem, da se bodo vedli profesionalno ves čas. Igrati za svojo deželo je za nogometaša največja čast. Jaz to vem, ker sem je bil tudi sam deležen."

To zadnje so Angleži okusili na lastni koži, ko jim je leta 1973 na Wembleyju zabil gol, s katerim je pomagal Italiji prvič v zgodovini premagati Angleže v Angliji. Capella hvalijo tudi kot nekoga, ki ima nogomet v krvi, kot nadarjenega nekdanjega igralca, najuspešnejšega evropskega klubskega šefa, kot brezhibno oblečenega esteta in zbiralca umetnin, družinskega človeka in zvestega moža, ki je svojo edino ženo spoznal pri osemnajstih (dobrodošlo po seksualnih škandalih Šveda Svena-Gorana Erikssona, dolgoletnega predzadnjega selektorja).

Zmagovit par: bog in Rooney

Ne pozabljajo sicer, da Capello v nobenega od klubov, ki jih je vodil, ni pripeljal niti enega samega angleškega igralca, ali tega, da je Davidu Beckhamu, ki ga je "podedoval" pri madridskem Realu dejal, da "zanj ne bo igral nikoli več". Prav Beckham je bil eden iz zbirke preslabo igrajočih nogometnih zvezdnikov, ki jih je pri Realu spet spremenil v pravo moštvo, s katerim je tesno zmagal v zadnjem prvenstvu. Pri Realu ga vseeno niso hoteli več, ker si niso želeli samo zmag, ampak tudi bolj vznemirljivega nogometa. Angleži bodo že z zmagami presrečni. Britanski mediji so poskušali izkopati tudi kakšno umazanijo iz njegove preteklosti. Našli so le manjši škandalček okrog lastništva hiše v Švici, zaradi katerega je moral plačati 3.000 evrov globe. Ugotovili so tudi, da je v svojem političnem prepričanju prešel z leve na desno in postal pobožen katolik. V Angliji, kjer je večina protestantov, to nikogar ne moti, ker je tam edina res pomembna veroizpoved nogomet. Verjame lahko v karkoli hoče, če bo le boga po 32 letih, kolikor mineva od angleške zmage na svetovnem prvenstvu 1966, spravil na angleško stran, najraje v napadu. Ob Rooneyju.