Težko sploh verjamem, da se najde veliko tistih, ki jo poznajo, oziroma, da so obstajali norci, ki so jo gledali vsak teden. Naj vas spomnim. V studiu sedita Olga Rems in Akira Hasegawa. Na papirju morda zanimiva voditeljska kombinacija se je v studiu spremenila v nekaj najbolj benignega in dolgočasnega, kar smo lahko zadnja leta gledali na naših ekranih. Kapo dol pred Olgo še iz časov črno-bele televizije, ko sem jo vsak teden z njenimi napovedmi programa čakal kot dedka mraza. Ja, Olga me je v bistvu navdušila nad televizijo. Morda je celo Olga kriva, da smo kupili prvo barvno televizijo. In namesto da bi odšli na nedeljski izlet, ostali kar doma. Skratka, na eni strani TV-ikona in na drugi strani nadobudni Akira, ki obvlada vse. Tipičen izbor nacionalke zadnjih let. Kot bi ga izbirale mamice za svoje piflarske hčerkice. Saj veste: čeden, malo drugačen in pameten kot strela. Zagotovo pa galanten do te mere, da na avtobusu starejšim odstopi sedež in sosedi nese cekar v najvišje nadstropje. In tako kot Anžej Dežan prepričan, da se bo na nacionalki zanj vedno našla kakšna glavna ali stranska vloga.

V čem je vsa groza teh studijskih pogovorov? Najprej v tem, da so brez žara. Z gosti se voditelja pogovarjata tako, kot da so prišli razlagat kakšno seminarsko nalogo. Potem v tem, da se po polovici oddaje največkrat sploh ne ve, o čem se pogovarjajo. Malo o ekologiji, malo o avtomobilih, malo o trajnostnem razvoju, malo o vodiku, malo o elektriki, malo o tem, zakaj je mercedes lepši od hybrida, in tako naprej. Najhuje pa je seveda to, da ti pogovori nikamor ne pridejo. Ja, pridejo do svojega konca. Vse skupaj je le na silo polnjenje prostora, ali pa vodenje brezsmiselnih pogovorov. Zadnji, ko so govorili o alternativnih gorivih, je šel približno takole: Olga gosta vpraša, kako sta se pripeljala na oddajo. Eden odgovori, da s kolesom, drugi pa, da s taksijem. Olga na ta odgovor reče "lepo", Akira pa "fantastično". Bingo! Noro! Naj mi, prosim, nekdo razloži, kaj je tukaj tako lepega ali fantastičnega, če se eden na oddajo pripelje s kolesom, drugi pa s taksijem. Bi bilo grše in manj fantastično, če bi prišla peš ali na rolkah? Ali pa še grše, če bi se pripeljala z avtobusom ali svojim avtomobilom?

Resda morda nima smisla zgubljati časa in besed pri takšnih lapsusih ali pa mašilih, ki jih nihče ne sliši. Je pa treba demonstrirati proti vsem, ki nam z ekranov trobijo ene same brezsmiselne in brezvsebinske besede ali stavke, ki prihajajo nekontrolirano z jezika samo zato, da polnijo čas. Ja, boj je treba napovedati vsem tistim, ki vodijo ali pripravljajo oddaje samo zato, ker so na sporedu. Ker so enostavno pač tam. Zaradi kvote, ravnovesja ali uravnoteženosti.

Verjamem pa, da bo veliko tistih, ki bodo jokali za Našo malo kliniko. V ponedeljek se je poslovila v velikem slogu. V oddajo je prišel programski direktor Gorazd Slak in vsem NMKjevcem razkril, da so bili ves čas igralci v resničnostnem šovu. To je eden bolj domiselnih zaključkov katerekoli serije. Jasno, vedno je problem, kako končati uspešno nanizanko. Od Dinastije naprej. Ali pridejo teroristi, da vse popokajo, ali se zgodi naravna katastrofa, ali pa se vsi delajo, kot da se ni nič zgodilo, in izginejo. Trik z igro v igri je bil vedno uspešen. Enako dvoumni konci, ko se puščajo vrata odprta za možna nadaljevanja. Djuro, duša in motor projekta, si tako na koncu ogleduje kandidate, ki bi lahko igrali v ameriški verziji NMK. Na monitorju je slika Michaela Moora, ki jasno nima šans, da dobi vlogo. Je pa vrnil uslugo za tistih nekaj kadrov iz NMK, ki jih je pokazal v svojem filmu Sicko.

Vsi se seveda sprašujejo, kaj pa zdaj. Se pripravlja kaj novega? Ja, recept je znan. Nanizanka se mora dogajati v zaprtem prostoru, na kupu mora biti dovolj stereotipov, dovolj mora biti prostora za improvizacije in vpeljavo aktualnih dogodkov, naokoli mora špricati prikriti seks, vloge morajo biti razdeljene po hierarhiji in vse skupaj mora biti odprto za prihod novih likov in odhod starih. Po tej formuli sta uspeli tako NMK kot TV Dober dan. Propadle pa vse tiste nadaljevanke, ki so se dogajale v blokih, hotelih in na vrtičkih.

Torej, iščejo se novi prostori. Zapor odpade, ker tam ni pomešanih spolov, sodišče je najverjetneje premalo dinamično in rešitev se ponuja kar sama: parlament. Tu je vse na kupu: politične stranke, razboriti poslanci in mične poslanke, klubi, zasedanja, TV-kamere, novinarji, lobisti, tajnice, sekretarke in vzdrževalci. Še improvizirana kadilnica v atriju. Morda pa so tam že skrite kamere in je vse skupaj resničnostni šov…