Umberto Eco, ki je požel največ zanimanja javnosti, seveda ni le pisatelj, in kot so poudarili predstavniki univerze, ima njegovo znanstveno večdisciplinarno delo na področju filozofije, medievalistike, literarne teorije in kulturologije še večjo težo kot njegova umetnost. A njegova slava je gotovo dosegla zenit z romanom Ime rože in prav zaradi tega romana so tudi njegovi teoretski spisi in pogledi na družbeno in politično stvarnost dosegli veliko večji del sveta.

Roman Ime rože je Eco, ki je imel za seboj že pomembno univerzitetno kariero, izdal leta 1980 in v tem smislu je šlo za zelo pozen prvenec (Eco se je rodil leta 1932). Sledili so mu Foucaultovo nihalo (1988), Otok prejšnjega dne (1994), Baudolino (2000) in Skrivnostni plamen kraljice Loane (2004), vsi so prevedeni v slovenščino, tako kot tudi mnogi njegovi teoretski spisi.

Značilnost njegovih romanov je prav njegovo eruditstvo, ki se v značilni postmodernistični maniri meša z "nizkimi" žanri. V Imenu rože gre za tako imenovano detektivko, glavni raziskovalec zločina pa že z imenom spominja na Sherlocka Holmesa, tako kot je knjižničar aluzija na argentinskega pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa. Mešanje žanrov, citatov, realnih zgodovinskih podatkov in fikcije pa omogoča večnivojsko branje, ki je vedno ena izmed odlik velikih del. Četudi kdaj v širšo javnost na žalost prodre in obvelja le tista prva raven, kot se je to zgodilo s filmom Ime rože…

Prav zato je na začetku včerajšnje novinarske konference Umberto Eco novinarjem oznanil dve prepovedani temi: film Ime rože in Berlusconi. Nato pa ga je njegova italijanska zgovornost kar sama zapeljala na prepovedane njivice…

V zvezi s filmom je namreč vendarle povedal, da se ga je držala čudna smola. Film po romanu Ime rože je namreč želel posneti že njegov prijatelj, režiser Michelangelo Antonioni, a žal zanj ni zbral dovolj sredstev. Nato se ga je lotil francoski producent, ki je bil strašljivo podobno kot v romanu - umorjen in končno je nastal film Jeana Jacquesa Annauda v nemško-francoski produkciji z zvezdniško zasedbo, ki daje tistim, ki knjige niso brali, zelo izkrivljeno podobo. Med drugim so ljudje verjeli, da je roman napisal Sean Connery, Ecu pa je igralec ostal v lepem spominu predvsem zaradi polurnega pogovora, ki sta ga imela v času snemanja filma: "Connery je nenehno govoril le o nogometu, o katerem nimam pojma, tako da sem se ves čas pretvarjal, da vem, o čem govori." No, ja, sicer pa tudi Homer nima lahke usode, če pomislimo, kaj delajo filmarji iz njegove literature, je bil stoičen literat.

Glede družbenih in političnih vprašanj pa Ecu Berlusconija tudi ni bilo treba omenjati, saj je njegova drža povsem jasna: "Že pred dvajsetimi leti sem povedal, da v Evropi ne gre za imigracije, ampak za migracije, ki bodo v temelju spremenile podobo celine, ki bodo žal povzročile tudi veliko bolečin, a so tudi pozitivne in predvsem neizogibne. Od nekdaj verjamem v združeno Evropo, marsikaj v njej sicer ni dobro, a je vendarle izjemen zgodovinski eksperiment, v katerem Nemec prvič v zgodovini ne more več pomisliti na vojno s Francozom, ta na vojno z Angležem, Španec na vojno z Italijanom… To je velik dosežek! Nacionalne države bodo izginile, nastajale bodo neformalne federacije med predeli ali mesti s skupnimi interesi, na primer med Barcelono in Ljubljano, med Trstom in Koprom. To po mojem ne ogroža kulturnih identitet. Poglejte si Švicarje! Res je, da bodo številni jeziki žal izumrli, a ne tisti, ki so utemeljeni v zapisanem, predvsem v literaturi. Starogrščine že zdavnaj nihče več ne govori, a je vendar preživela zaradi književnosti."