Podobno je bilo s štirikratnim zaporednim svetovnim prvakov v reliju Sebastianom Loebom, ki si je zadnjo lovoriko zagotovil minuli konec tedna. Ko je začel s korakanjem v svet, si namreč njegovi starši niso mislili, da bo postal relist niti si tega pretirano niso želeli, a je kljub temu postal eden najboljših voznikov vseh časov. Zaradi neizprosnosti do tekmecev, ki jim je v zadnjih štirih letih puščal zgolj drobtinice, in številnih zmag, so ga poimenovali kar Michael Schumacher relija. Da se lahko primerja z velikim Nemcem, poleg štirih naslovov dokazuje tudi rekordnih 36 zmag na dirkah za svetovno prvenstvo.

Potem ko se je Loeb leta 1974 rodil v francoski pokrajini Alzaciji, tik ob meji z Nemčijo in Švico, se je kmalu podal na športne tirnice. A najprej se je ukvarjal z gimnastiko, ki je bila šport njegovega očeta. Že kot triletni deček je začel osvajati osnovne prvine, kasneje pa je dosegel številne uspehe in bil tudi prvak Alzacije. Vendar so ga vse bolj začeli zanimati motorji in avtomobili, še posebno navdušen pa je bil nad dirkanjem. Tako je med počitnicami s prijatelji priredil številne dirke s kolesi in mopedi in že takrat požel kopico zmag. Ko se je izučil za električarja, si je kmalu našel službo in vso plačo zapravil za svoj sanjski avto - renault GT turbo super five. Bil je tako navdušen nad avtomobilom, da se ni menil za hitrostne omejitve in je drvel po cestah, zato je njegovo vozniško dovoljenje večkrat pristalo na policijski postaji. A to ga ni ustavilo v želji po dirkanju.

Na lokalnih dirkah je začel tekmovati, ko je bil star 21 let in dobil dirko za mlade voznike, ki so jih nadzirali profesionalci. Od takrat naprej je šla njegova kariera strmo navzgor. Potem ko je blestel na tekmovanjih nižjega ranga, je leta 2002 prvič zmagal na dirkah za svetovno prvenstvo, nato pa še 35-krat kot član Citroena ter v navezi s sovoznikom Danielom Eleno. Slavil je na reliju Po Nemčiji, ki je postal njegov najljubši, kajti dobil ga je šestkrat zapored, kar na nobenem prizorišču ni uspelo še nikomur drugemu. Leta 2003 je v prvi celotni sezoni v svetovnem pokalu trikrat zmagal in le za točko zaostal za svetovnim prvakom Pettrom Solbergom. A že leta 2004 je prvič postal svetovni prvak, in to z veliko prednostjo, medtem ko je bila naslednja sezona še boljša. V letu 2005 je dosegel deset zmag in s tem za štiri presegel dotedanji rekord največjega števila zmag v eni sezoni. Za še en dosežek na meji mogočega je poskrbel leta 2006. Takrat na zadnjih štirih dirkah ni tekmoval, ker si je poškodoval ramo. Vendar je kljub temu postal svetovni prvak, ker Finec Marcus Groenholm ni uspel nadoknaditi zaostanka, ki si ga je nabral pred tem - zaostal je le za točko.