A je kmalu v podobno suverenem slogu teniškemu svetu začel vladati Roger Federer, ki mu mnogi napovedujejo, da bo presegel velikega Peta. Prav zato so trije ekshibicijski dvoboji v Aziji minuli teden simbolično spominjali na predajo teniškega žezla iz Samprasovih v Federerjeve roke.

Kritiki tako Američanu kot Švicarju očitajo, da nimata karizme, s katero bi očarala množice, kot so to počeli zvezdniki v osemdesetih in devetdesetih, a je jasno, da sta šampiona, ki jima ni para. Da Samprasa, ki se je po upokojitvi preizkusil tudi na turnirjih teniških legend, zmagovalni duh še ni zapustil, je dokazal s slavjem na enem od treh dvobojev, medtem ko so se teniški navdušenci spraševali, kakšnim poslasticam bi bili priča, če bi bila Sampras in Federer približno enakih let in bi vrhunec dosegla v istem časovnem obdobju.

A Samprasu, ki ima talasemijo, redko bolezen rdečih krvničk, velikih tekmecev ni manjkalo. Medtem ko je v Wimbledonu ob živce spravljal Gorana Ivaniševića, je za njegovega največjega rivala veljal Andre Agassi. Američana sta se že kot majhna dečka merila na otroških turnirjih, njuno rivalstvo pa je kasneje preraslo v medijski šov, ki so ga skonstruirali v Severni Ameriki. Uspešnejši je bil Sampras, ki je tako v svojem prvem kot zadnjem finalu za grand slam (obakrat v New Yorku) premagal prav Agassija. Vmes ga je v finalu Flushing Meadowsa in Wimbledona premagal še po enkrat, edina Agassijeva zmaga v finalu turnirjev velike četverice nad velikim tekmecem pa sega v leto 1995, ko je bil boljši v Melbournu. Agassiju je v tolažbo ostalo, da je bil uspešnejši na mastersih, a se ni nikoli približal Samprasovi popolnosti.

V Washingtonu rojeni otrok staršev grških korenin je bil eden zadnjih servis-volej igralcev. Na igrišču je deloval kot ledeni mož, ki se ni vznemiril niti v najbolj razburljivih trenutkih dvobojev. V najboljših časih je s tekmeci pometal podobno, kot to sedaj počne Federer, da je bilo res tako, pa dokazuje podatek, ki pravi, da je od leta 1993 do 1998 šestkrat zapored sezono končal na prvem mestu lestvice ATP, kar je še vedno rekordni dosežek. Teh je nanizal ogromno. Med te spada 14 naslovov na turnirjih velike četverice, 286 tednov na vrhu lestvice ATP, pa sedem zmag v Wimbledonu, kjer je med leti 1993 in 2000 doživel edini poraz proti Richardu Krajicku, ki ga je leta 1996 premagal v četrtfinalu. Z 19 leti in 28 dnevi je bil leta 1990 tudi najmlajši zmagovalec turnirja za grand slam v New Yorku. Samprasova edina šibka točka je bilo odprto prvenstvo Francije, kajti na pariškem pesku se ni nikoli prebil dlje od polfinala.

Vsi ti dosežki so se začeli kovati v Kaliforniji v kleti hiše, v kateri so stanovali Samprasovi. Ko je bil Pete star sedem let, je tam našel teniški lopar in začel z udarjanjem žogice v steno. Kmalu je lopar postal njegov najboljši prijatelj. Za vzornika si je izbral Roda Laverja, ki ga je spoznal še kot otrok. Sledili so prvi naslovi in dvoboji z Agassijem ter pot med teniške zvezdnike.