Tako danes vsi upajo, da so krvavi prepiri med Angleži in Severnimi Irci že pozabljeni. Stavba parlamenta pa ima za slednje tudi simboličen pomen - končno so avtonomni. Prav veličastna stavba v največjem severnoirskem mestu je odigrala glavno vlogo v letošnjem predzadnjem reliju za točke svetovnega prvenstva. Vragolije so privabile več deset tisoč navdušencev bencinskih hlapov, pa čeprav so morali za ogled takoimenovanega superspeciala odšteti tudi do 35 evrov.

Vstopnina je sicer na relijih prej izjema kot pravilo, a je bila tokrat nujna. Ker je večina hitrostnih preizkušenj potekala v okolici Sliga v Republiki Irski, so imeli organizatorji s prevozom iz Belfasta dodatne stroške. Tekmovalce so tako v 200 kilometrov oddaljeni Sligo prepeljali s posebnim letalom, dirkalnike in "manj pomembne" spremljevalce pa je čakala skorajda štiriurna vožnja s tovornjaki in spremljevalnimi vozili. Za mehanike tako prvo noč relija ni bilo pravega spanca. Med zvezdniki, ki so dobili sedež na letalu družbe Aer Arann, je bil tudi trikratni svetovni prvak Sebastien Loeb. Ko je stevardesa potnike naprosila, da ugasnejo mobilne telefone, se Francoz ni dal. Še več, tudi potem ko je bilo letalo v zraku, je glasno klepetal s svojo ženo. Nič čudnega, saj kot na trnih pričakujeta prvorojenko. Očitno je klepet raznežil celo stevardeso, ki je majhnemu in suhljatemu relistu pogledala skozi prste.

Irski reli (predvidevajo, da bo regiji prinesel 40 milijonov evrov) je bil nasploh nekaj posebnega. Le še v Monte Carlu in San Remu so posadke prečkale dve državi, nepredvidljivo vreme v kombinaciji s spolzkim asfaltom pa je tudi najboljšim povzročalo obilo preglavic. "Ko so takšne razmere, vozim kot stara mama," je bil slikovit Petter Solberg, njegovi kolegi pa so bili pred posameznimi "brzinci" vidno nervozni. Tako smo lahko ob cesti srečali dirkače, ki so adrenalin tik pred štartom krotili s puhanjem cigarete ali praznjenjem mehurja. Večini je pomagalo.

Čeprav so največji reliji medijsko dobro pokriti, televizijski signal je tako z Irske potoval v 186 držav, pa se pravega poguma posadk zavemo šele, ko jih vidimo v živo. Povprečne hitrosti, ki jih dosegajo na ovinkastih cestah, so neverjetne, nepisano pravilo pa pravi: kjer se povprečno usposobljeni voznik pelje s 60 kilometri na uro, se bo relist z vsaj dvakrat večjo hitrostjo. Seveda tukaj ne šteje maksimalna hitrost, saj posadke le redko vozijo hitreje od 190 kilometrov na uro, so pa zato pospeški in pojemki neverjetni. Približno 1230 kilogramov težki dirkalnik z močjo med 320 in 340 konji (uradno naj bi jih premogel "le" 300) tako do stotice pospeši hitreje od štirih sekund, že pri vsega 2000 vrtljajih pa ima voznik na voljo 200 konjev. Ob znanju pomaga tudi štirikolesni pogon.

Vrednost takšnega štirikolesnika je zato neprecenljiva in uradno neznana, med "brati" se govori o najmanj milijonu in pol evrov. Seveda je reli drag šport. Stroški ene posadke na prevoženi kilometer so 400 evrov. V treh dneh porabijo do 47 pnevmatik, z enim kompletom pa prepeljejo največ 60 kilometrov. Kombinacija konjev, štirikolesnega pogona in neprestanega prestavljanja se odraža tudi pri porabi. Ta je na hitrostni preizkušnji okrog 0,8 litra na kilometer, liter visokooktanskega Shellovega goriva (ima 103 oktane), ki ga točijo le na posebni postaji, pa je na Irskem stal astronomskih 5,39 evra. Ko vse to seštejete, ugotovite, da na leto potrebujete nekaj deset milijonov evrov. To je tudi glavni razlog, da imajo tovarniška moštva le trije proizvajalci avtomobilov - Citroen, Ford in Subaru.