Tokrat za deskanje po snegu. Rok Flander je najboljši slovenski deskar, ki se je lani okronal z naslovom svetovnega prvaka v paralelnem veleslalomu, temu pritaknil še bron, da vse skupaj ni bilo naključje, pa je dokazal na uvodni tekmi sezone svetovnega pokala. Kljub poškodbi kolena je namreč pometel s celotno konkurenco.

Sezono ste začeli z zmago, čeprav ste se pred tem poškodovali. Menite, da so bili tekmeci zato nekoliko manj pazljivi na vas?

Tekmeci niso bili zaradi poškodbe nič manj pazljivi. Enostavno se je septembrski trening v Čilu obrestoval z zmago na veleslalomski tekmi v Söldnu. Na pripravah sem imel praktično brezhibne pogoje za trening in od prvega do zadnjega dne sta me spremljala sonce in trda snežna podlaga. Priznam, da sem si po desetih dneh treninga med količki v Čilu zaželel tudi celega snega in "heliboardinga", vendar je narava postregla z lepim vremenom brez padavin, zato sem se lahko posvetil predvsem treningu veleslaloma.

In potem ste ob nepravem času staknili poškodbo...

Poškodba se imenuje skakalno koleno. Zadeva je precej kompleksna in se je stopnjevala dlje časa, v obdobju po intenzivnem septembrskem treningu pa se je situacija tako poslabšala, da enostavno nisem mogel več izvajati določenih treningov. Vse, kar je bilo povezano s tekom, je bilo problematično. Sedaj je poškodba praktično sanirana.

Lani se je izkazalo, da je vaš poletni trening, surfanje, zelo dobra priprava na sezono. Ste se tudi letos uporabili to taktiko?

Po lanski zelo uspešni sezoni sem se tudi letos odločil za precej podoben način priprave. Nisem veliko spreminjal. Razen določene nadgradnje lanskih treningov je vse ostalo praktično zelo podobno.

Kje vse ste lovili veter v jadro?

V poletnih mesecih sem se zadrževal v Indijskem oceanu, na Mavriciusu in Madagaskarju.

Kako visoko se lahko zavihtite vi? Če bi se orientirali po prvi tekmi, je pred vami še ena blesteča sezona...

Želim si sezone s kontinuiranimi vrhunskimi rezultati, vendar se zavedam, da je vrhunski šport zelo nepredvidljiva stvar in zelo hitro se lahko stvari tudi obrnejo. Skratka, vesel bom, če bom zdrav in bom lahko nemoteno treniral in tekmoval.

Kaj pa ostali slovenski tekmovalci?

V lanski sezoni je celotna slovenska zasedba dosegla zavidljivo raven pripravljenosti. Ta kakovost pa se je pokazala tudi na tekmah. Tudi letošnjo sezono smo začeli zelo dobro. Fantje kažejo odlične vožnje že na treningih, tako da smo v tem trenutku ena najmočnejših reprezentanc v karavani svetovnega pokala.

Klub temu, da ste se lani v Arosi okronali z naslovom svetovnega prvaka v paralelnem veleslalomu, temu pa dodali še bron v slalomu, se na Smučarski zvezi Slovenije niso posebno izkazali in posebnih nagrad ni bilo?

Odnos naše krovne organizacije do najboljših športnikov je tak, kakršen pač je. Če ne zna poskrbeti za svoje šampione, smo pač prisiljeni, da se znajdemo po svojih najboljših močeh. Vesel sem, da na svoji poti delam z ljudmi, ki so z mano v dobrem in slabem in so nadomestili nekatere institucije, ki v tej državi ne funkcionirajo, so pa mi omogočili osvojitev naslova svetovnega prvaka. Zanimivo je, da se niti predsedniku odbora za deskanje Leu Ivanjku naslov svetovnega prvaka ni zdel dovolj velik uspeh, da bi se potrudil in ga primerno nagradil.

Naslednja tekma bo šele decembra. Kaj boste počeli dotlej?

Čas do naslednje tekme bom v teh dneh izkoristil za krajši oddih, potem me čakata dva štiridnevna treninga na evropskih ledenikih, 15. novembra pa se odpravljam v Rusijo, kjer pričakujem podobne pogoje za trening, kot sem jih imel v Čilu.