Prve pesmi je Strniša objavil leta 1942 v mladinski reviji Naš rod. Še ne dvajsetletnega, še preden je končal klasično gimnazijo v Ljubljani, so Strnišo in njegova starša leta 1949 po krivem obsodili na zaporno kazen s prisilnim delom; prestal naj bi štiri leta, vendar so ga junija 1951 predčasno in pogojno izpustili. Za rehabilitacijo ni nikdar zaprosil. Po dokončani maturi je Strniša vpisal študij germanistike na ljubljanski filozofski fakulteti in ga uspešno, s študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo, zaključil leta 1961. Že v času študija se je ob znanstvenem delu resno predal pesniškemu ustvarjanju; začel je prevajati in bil eden od ustanoviteljev in član uredniškega odbora Revije 57. Obenem je, za preživetje, od srede 50. let do 1973 napisal in priredil veliko popevk, morda najlepše in najbolj poznane med njimi so: Orion, Na vrhu Nebotičnika in Zemlja pleše. Leta 1959 je izšel njegov pesniški prvenec Mozaiki. Vse od zaključka študija, potem ko mu je bila preprečena znanstvena pot jezikoslovca, do svoje smrti je Strniša ostal svobodni umetnik, popolnoma zavezan in izročen svojemu pesništvu. Za svoje delo je prejel več nagrad, leta 1986 Prešernovo nagrado "za zaokrožen pesniški opus".

Strniša je bil vsestranski umetnik. Pisal je poezijo, napisal je sedem samostojnih pesniških zbirk in uredil več izborov lastnih pesmi. Pisal je drame in radijske igre, ki jih je imenoval "slušne igre"; predstavljajo enega izmed vrhov slovenske poetične dramatike. Pisal je prozo, otroško in mladinsko prozo, znanstvenofantastično prozo, pisal je roman Rhombos, "povest o prostoru in koncu", ki pa ga nikoli ni napisal do konca, saj ga je sredi dela zatekla in prehitela smrt. Pisal je teoretične refleksije svojega in slehernega umetniškega ustvarjanja: med njimi sta za razumevanje njegove poetike zlasti pomembna predgovor k zadnji zbirki Vesolje (1983) in, prav tako zaradi smrti, nedokončani esej o relativnostni, transcendirajoči in ironični naravi leposlovja Relativnostna pesnitev, ki naj bi jo sklenilo razmišljanje o etičnem pomenu in pomembnosti umetnosti. Toda v tem obsežnem vesolju ustvarjanja, v tem neizmernem in neizčrpnem vesolju, je Strniša bil in ostal predvsem pesnik.

Strniševo pesništvo, tudi verz in pesmi njegovih dram, zaznamujeta formalna strogost in umetniška dognanost. Medtem ko v prvencu pesniško upovedovanje privzema različne in raznolike oblike, je že v drugi zbirki, nemara najbolj znameniti in najširše znani, Odisej (1963), dokončno izoblikoval značilno pesemsko in kitično ciklično obliko petdelne pesnitve. Sleherna pesnitev vsebuje namreč pet pesmi, ki vsako sestavljajo tri štirivrstične kitice. Zvočno podobo pesmi določa menjavanje in prepletanje rimanih in asoniranih verzov, ki se večkrat približajo baladnemu, epsko-lirskemu glasu slovenske ljudske pesmi. Petdelna pesnitev, balada, je postala temeljni kamen in gradnik vseh njegovih naslednjih zbirk. Celo več: pesnitve je Strniša povezoval v vedno večje in večje in enotne pripovedne sklope, jih skušal združevati v obsežne pesniške sisteme s trdno notranjo strukturo, katerih vsebina bi nosila v sebi sporočilo in bi bila pričevanje o enovitosti in celovitosti sveta. Sveta, ki obsega in zajema tako tisto, kar lahko zaznamo s čuti in spoznamo z razumom, kot tisto drugo, presežno, za nas nedosegljivo, česar ne moremo zaznati in spoznati na tak način, a vseeno je in obstaja, morda celo še bolj resnično, sluteno in sanjano v domišljiji. Sveta kot vseobsegajočega, brezmejnega svetovja. Sveta kot vesolja.

Bistvo svojega in vsakega pesnjenja je Strniša poimenoval vesoljska zavest. V predgovoru k zbirki Vesolje jo je opredelil takole: "To je zavedanje, da je takó Zemlja kot vsaka najmanjša stvar na nji od nekdaj samo del vsega vesolja, v njegovem prostoru in času, in s tega gledišča vsaka reč vesolja - tudi človeški tako imenovani telesnost in duhovnost in njune stvaritve - v načelu kaže ali vsebuje njegove bistvene značilnosti ali osnove." Vesoljska zavest je zavest o prostorski in časovni majhnosti posameznika, vsega živega in neživega sveta in Zemlje same v vesoljskih merah, a je hkrati tista zvezdna leča, skozi katero se kaže enotnost, povezanost in pomembnost vseh in vsake stvari v vesolju.

Iz vesoljske zavesti kot zavedanja o povezanosti vseh stvari v celoto svetovja izrašča in raste vse Strniševo ustvarjalno delo, se k njej vedno znova na novo in drugače vrača, da bi ji pustilo do besede in jo zajelo ter ujelo v pesem, v dramski prizor ali v prozno besedilo: od liričnih impresij in nežno zabrisanih slik v Mozaikih, prek eksistencialistično obarvane, tesnobne poezije Odiseja in zbirke Zvezde (1965), ki prvikrat odločilno in jasno, že z naslovom, izrazi kozmično razsežnost v Strniševem pesnjenju, prek pesmi, vpetih v tkivo dram Samorog (1967), Žabe (1969) in Ljudožerci (1972), katerih dogajanje vzgibava in giblje osrednje vprašanje mika in izmika presežnega, umanjkanja in skrivnostne prisotnosti nerazvidne, a v svet segajoče in posegajoče transcendence, do zapletenih in zagonetnih pesniških sistemov v zbirki Oko (1974), v menipejskih satirah Škarje in Jajce (obe sta izšli 1975), zaznamovanih z jedko ironijo in neprizanesljivim humorjem, do ritmizirane, kakor pesem valujoče, z razkošno domišljijo okrašene proze romana Rhombos.

Vesoljska zavest je izvorni temelj in neusahljivi izvir Strniševega dela. Je zavest o tem, da je človek s svojim zemeljskim, končnim prebivanjem samo del velikega, neznanskega in neskončnega sveta. Samo majhen, a kljub temu pomemben del vesolja. Je zavest o tem, da "človek ni krona svetá", da pa vseeno "vsak od nas nosi njen prstan". Pesem Neznanke iz drame Ljudožerci, pesem z naslovom Krona sveta, poje:

Perut ne potrebuje nog.

Moč ne potrebuje kril.

Moči ne potrebuje moč.

Žezlo prezira resnična krona.

Niti časa ne rabi in prostora.

Samo tančica na njej je čas:

zato sije krona svetá do nas.

Nas ne hrast ne hrošč ne pozna:

človek ni krona svetá.

A vsak od nas nosi njen prstan:

zato sem prosta, zato nisem mrtva.

V naših očeh odseva njen sij:

njen odsvit so naše oči.

Zato vidijo. In zato

sliši to naše gluho meso.