Po vsej Evropi, od Baltika do Egejskega morja, je drvel spopad svetovnih velesil, prezebli fantje pa so dva tisoč metrov nad Sočo okušali vonjave nasprotnikovega kosila in v podzemnih rovih, ki so se z obeh strani prepletali kot prsti zaljubljencev, prisluškovali tujčevi pesmi. Dokler ni pred devetdesetimi leti, 24. septembra 1917, podzemna eksplozija štirih ton nitroglicerinske želatine pol gore z vojaki, pesmimi in kuhinjami vred pognala v zrak. Natanko mesec dni kasneje je bilo ob Soči vsega konec. Začelo se je bliskovito preganjanje. Devetega novembra 1917 sta vojski po več kot dveh letih umiranja na mestu končali na Piavi.

Če vprašate Ivana Avguština Terlikarja, vam bo povedal, da ga je vojna v Posočju tudi zabavala. Star je bil sedem let, ko je leta 1915 v njegovo vas Logje pri Kobaridu vdrla prva italijanska četa. "Prišli so tisti bersaljeri, s perjem na glavi," se nasmehne in se z mokrimi očmi zazre skozi okno. "Takrat sem jih prvič videl." Vaški župnik je za cerkvijo gojil kokoši, pripoveduje. "Bersaljerom je bilo všeč tisto perje in so mu ukradli petelina." Mali Ivan je tekel k župniku. "Petelin je šel," je rekel. Župnik je tekel za vojaki in ker je znal italijansko, je petelina zahteval nazaj. "Bil je še živ, pa so mu ga vrnili." Starec se smeji. Pravi, da so se Italijani petelinili. Ko so okupirali Posočje, je bil Terlikarjev cesar Franc Jožef, potomec tisočletnih Habsburgov, vladar z najdaljšim cesarskim stažem v Evropi. Četudi so italijanski vojaki nastopili v polnem sijaju, so se vaščanom zdeli hecni. "Franca Jožefa vojaki so bili odlični," vzklikne starec in nekoliko dvigne brado. Nato recitira pesem iz otroštva: "Gospod Bog ohrani, Bog obvaruj nam cesarja, Avstrijo!" Terlikar je bil zraven, ko so Italijani prišli, in prav tako oktobra in novembra 1917, ko so iz Posočja bežali.

Nemci s plinom

Italijanska vojska je na soški fronti po 23. juniju 1915 organizirala enajst ofenziv. Frontna črta se v tem času ni bistveno spreminjala. Največji zmagi so dosegli, ko so v šesti bitki, avgusta 1916, osvojili Gorico, in v enajsti bitki leta 1917, ko so zavzeli Banjščice. Avstrijci in Nemci so za končno rešitev nevzdržnega položaja, zataknjenega ozko med gore in reko, potrebovali le eno, dvanajsto ofenzivo, ki so jo začeli 24. oktobra 1917 pri Kobaridu. Devetdeset let kasneje se še vedno govori o "čudežu pri Kobaridu". Skupni nastop avstrijskih in nemških vojakov, med katerimi je bil s svojo elitno enoto tudi Erwin Rommel, je Italijane dobesedno pregazil. "Rommlovo taktiko hodijo še danes v Kobarid proučevat Natovi vojaki in Američani," je rekel Jože Šerbec med stopanjem po pobočju Krna. Nekateri vojaški zgodovinarji govorijo o prvem blitzkriegu.

"To ne drži povsem," je v svoji pisarni v državnem zboru dejal Vasja Klavora, avtor štirih knjig o soški fronti. "Blitzkrieg kot nenadni, hitri napad nemške vojske sodi v drugo svetovno vojno. Dvanajsta bitka na Soči pa je bila dobro pripravljena klasična ofenziva z velikimi količinami orožja in ogromno vojsko, ki so jo Avstrijci in Nemci nagrmadili v zaledju. Res pa je, da Italijani niso pričakovali napada prav pri Kobaridu. Ta je bil zanje presenečenje." Presenečenje za Italijane je bilo tudi začetno obstreljevanje s plinskimi granatami. Te so v zgodnjih jutranjih urah prvega dne vojake zadušile še v spanju. "Plinske granate so prinesle s seboj nemške enote," pravi Klavora. "Avstrija jih ni imela. Šlo je za prvi tovrsten nemški eksperiment s plinom. Uporabljen je bil na gnusen način, ki je vzbudil velik strah." Vojaki strupa, ki se je po eksplozijah min, označenih z modrimi križci, zalezel v kotanje, niso zaznali, dokler jim ni paraliziral pljuč. Čete so obležale v krču. Tudi zato je Nemcem in Avstrijcem uspelo. Klavora nas spomni še na eno dimenzijo tragedije: v spopadu dveh imperijev je brat ubijal brata. "Ker je bil leta 1866 del ozemlja, kjer so živeli Slovenci, priključen Italiji, se je na soški fronti zgodilo, da si nista nasproti stali le dve armadi, temveč tudi Slovenec proti Slovencu." Kljub temu, pravi Klavora, to med Slovenci ni povzročilo razkola, kot ga je boj na različnih straneh v drugi svetovni vojni. "Oboji so se borili za tujo državo in niso imeli druge izbire."

Naša zgodovina ni perfektna

"Napisa o miru ni več tam, leta 1998 ga je odnesel potres," je rekel Šerbec, naš vodnik, in si z roko zastrl oči. Stali smo visoko pod poznopoletnim soncem, na sami frontni črti. Četudi je bil potres močan, pa je bilo razdejanje prve svetovne vojne še močnejše. Ogledovali smo si goro, ki ne bi mogla biti bolj uničena. Italijanski in avstrijski generali so poskrbeli za to, da je visokogorski mir, ki veje prek 2100 metrov visokega slemena Batognice, veličasten oksimoron. Devetdeset let kasneje je vojna zažrta v vsak njen kamen. Eksplozije nitroglicerinske razstrelilne želatine so izničile delo, ki so ga tektonske sile, ki so Alpe dvignile z morskega dna, sestavljale milijone let. Batognica je izgubila glavo. V njeno teme so vrezani globoki kraterji. Plezali smo čez skale, ki ne bi smele biti tam. Nitroglicerin, ki so ga z žičnicami, na hrbtih konj in z golimi rokami vojaki zvlekli v podzemne kaverne, je gori iztrgal drobovje in ga v loku razmetal po pobočjih. Z njim je letelo vse živo in mrtvo. Med skale je zagozdeno železje. Cevi repatih min, ostanki žičnih ovir in krogle, artefakti smrti, so pomešani z vsakdanjimi predmeti, konzervami, čutaricami in kotlički za golaž, ki so vojakom pomenili stik z življenjem. Oboje je razcefrano na koščke. Kdor je uprizoril takšno predstavo, je potreboval tisoč let izkušenj z mobilizacijo ljudstev in ogromen imperij, ki je obsegal pol današnje Evropske unije. Ker se je v predstavi prevečkrat zmotil, je zastor padel za zmeraj. Na zahodnem robu habsburškega cesarstva je pognal nov imperij, ki je Evropo postavil na glavo. Italija je v komaj šestdesetih letih obstoja postala ena od osmih svetovnih sil. Habsburgi so nasprotno v štirih letih izgubili vse.

"Naša zgodovina ni perfektna," mi je Otto von Habsburg, sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja Karla I., pred dobrim letom zaupal v pogovoru v njegovi vili ob Starnberškem jezeru na Bavarskem. Govorila sva o vojni. Ko so avstro-ogrski vojaki, ki so po smrti Franca Jožefa služili njegovemu očetu - milijon in dvesto tisoč jih je umrlo na bojiščih prve svetovne vojne - pred devetdesetimi leti minirali Batognico, je bil Otto star pet let. Zgodovina, ki ga je rodila, je tedaj izvedla salto mortale. Avstro-Ogrska je odšla v velikem slogu, ki ga Italija ne bo nikoli pozabila. V "čudežu pri Kobaridu" in kasnejši ofenzivi, ki je trajala sedemnajst dni, je umrlo deset tisoč italijanskih borcev, trideset tisoč je bilo ranjenih, kar tristo tisoč jih je končalo v taboriščih za vojne ujetnike. Tam jih je sto tisoč umrlo. "Saj veste, kaj pomeni Caporetto," je Jože Šerbec ponovil stavek, ki ga je septembra letos rekel Romanu Prodiju, ko je bil italijanski predsednik vlade na obisku v Sloveniji. Po Mussoliniju, ki je bil tam nazadnje leta 1938, je bil Prodi prvi italijanski premier, ki je obiskal Kobarid. "Prodiju ni bilo treba dvakrat reči," pravi Šerbec. "Caporetto je za Italijane velika travma."

Med našim obiskom v kobariškem muzeju se je v dvorane zgnetlo nekaj razredov otrok z obeh strani meje. Jezika sta se prepletla. Fantje so družno zajahali top, ki stoji pred vhodom v muzej. Ta je bil že kmalu po odprtju leta 1993 razglašen za evropski muzej leta. Na soški fronti, četudi je bila z devetdesetimi kilometri le eno od stranskih bojišč globalnega spopada, so se odvrtele zgodbe, ki jih Evropa še vedno predelava. Miniti je moralo devetdeset let, da so narodi, ki so jih te zgodbe ustvarile, prišli do strinjanja o njihovi vsebini. Italijanski obrambni minister Arturo Mario Luigi Parisi je 20. oktobra letos na proslavi ob devetdesetletnici zadnje bitke spregovoril na trgu v Kobaridu. Željko Cimprič, kustos kobariškega muzeja, pravi, da je bil to izjemen dogodek. "Prvikrat smo slišali tako visokega italijanskega politika na naših tleh v uradnem govoru pošteno povedati, da je bila dvanajsta bitka polom, ki za Italijane predstavlja težko bolečino in rano," je komentiral Parisijev govor. V času, ko so slovenski zamejci v Italiji dobili zgodovinski zakon o zaščiti manjšine, je Parisi s slovenskim obrambnim ministrom Karlom Erjavcem položil venec h kostnici nad Kobaridom, kjer leži 7000 italijanskih vojakov.

"Prva svetovna vojna je bila za Italijo najpomembnejše obdobje novejše zgodovine. Žrtvovali so šeststo petdeset tisoč življenj, kljub porazu na soški fronti prišli do končne zmage in z njeno pomočjo pripravili ljudstvo na vstop v novo vojno. Imenovali so jo poslednja vojna za zedinjenje Italijanov," je v pritličju, kjer je pravkar postavil priložnostno razstavo o dvanajsti bitki, razložil Cimprič. Za razliko od druge svetovne vojne, ki jo je favorizirala Jugoslavija, je italijanski politični sistem vedno potiskal v ospredje prvo vojno. Kot bi ne bili del istega sveta. "V zadnjem času se ta pogled spreminja," je zadovoljen Cimprič. "Mlajši rodovi zgodovinarjev so začeli neobremenjeno interpretirati takratne dogodke, ta val pa se širi tudi v politiko."

Mošeja pod Mangartom

Soška fronta je bila gotovo eden najpomembnejših konstitutivnih elementov kasnejše evropskosti. "Med prvo svetovno vojno so se v naših krajih prepletle usode dvajsetih evropskih narodov," nas je spomnil Šerbec. Avstro-ogrska monarhija, prvobitna panevropska politična tvorba, je na frontno črto pripeljala vojake vseh dežel, ki jih je združevala pod svojo krono, od Ukrajincev, Romunov in Madžarov do srednjeevropskih in slovanskih vzhodnoevropskih narodov. Če grebete po ostankih tega bojišča, na plan pogleda evropska hrbtenica, ki kontinent nosi še danes. Ostaline, od granat do cerkva, so prvovrstni kulturni artefakti. "Fronta je zapustila spomenike, ki odražajo identiteto narodov, ki so se tod borili," pravi Šerbec. Pod Vršičem stoji Ruska kapelica. V krnskem pogorju, na Peskih, je postavljena kapela avstro-ogrske petnajste gorske brigade, na Planici pa kapelica, ki so jo postavili italijanski alpini. V vasi Ladra je kapela, ki jo je načrtoval kasneje zelo uspešen italijanski arhitekt Giovanni Michelucci. Na planini Javorca so sredi najhujših bojev postavili umetelno cerkvico Sv. Duha, ki jo je Slovenija letos uvrstila na seznam evropske kulturne dediščine. Pri Tolminu stoji nemška kostnica, ujeta v značilni germanski črni granit in napise z zlatimi črkami. Nad Kobaridom, kot njeno nasprotje, lebdi italijanska kostnica, ki obdana s slokimi oboki spominja na skelet rimskega Koloseja.

V Logu pod Mangartom, na primer, je nekoč stala tudi džamija, snežno bela stavbica s kupolo in minaretom. Od nje je ostalo nekaj fotografij, razmetanih kamnov in legenda o neustrašnih Bošnjakih, ki so se bojevali za dunajskega cesarja. Na travnik nad vasjo je mošejo postavil bošnjaški polk iz Mostarja. Bošnjaki, v času prve svetovne vojne avstrijski državljani, so bili po pisanju zgodovinarjev izjemni vojaki, ki so se jih Italijani bali bolj kot drugih.

"Številni dokumenti in pričevanja dokazujejo, da so muslimani iz Bosne močno verjeli v kismet, usodo, kar je bil eden od razlogov, zakaj so bili tako neustrašni in pogumni v boju," je legendo potrdil Ahmed Pašić, proučevalec islama v Sloveniji. Življenje, se strinja Pašić, so Bošnjaki priporočili Alahu in jurišali s polno močjo. V resnici jih je reševala - za Italijane pa je bila usodna - njihova izurjenost. "Muslimani v BiH so bili skoraj edina vojska, ki je stoletja živela na zahodnem delu otomanskega imperija, kar je moške utrdilo, da so bili v nenehni pripravljenosti na boj. Prav tako ne smemo pozabiti, da sta Bosna in Hercegovina hriboviti deželi, kar je tem fantom v Julijskih Alpah prišlo zelo prav," pravi Pašić. "Obenem ne smemo pozabiti, da so se v bosansko-hercegovskih regimentih borili tudi katoliki, pravoslavci, bosanski Judje in kar nekaj Slovencev," nas ob tem spomni Cimprič.

Za razliko od katolikov in pravoslavcev so muslimani iz Bosne in Hercegovine dolgo ležali brez primernih obeležij. Pogled na vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom je konec oktobra ponujal sliko, kakršno je bilo nazadnje videti, ko je general Svetozar Borojević, po rodu Srb, stal na čelu vojske, v kateri so ob zori pred bitko ob svetem pismu recitirali tudi koran. V senci velikega spomenika padlim junakom so četo križev dopolnjevali nišani, sloki muslimanski nagrobniki. Tam stojijo od letošnjega avgusta. Prej so na njihovih mestih ploščice z imeni - Husein, Abid, Osman, Muharem - nosili križi. Kljub temu da so Bošnjaki, ki so se včasih v juriš pognali tudi z golimi rokami, oboroženi le z nožem ali buzdovanom, veliko pripomogli h končnemu uspehu, so pokojni na nišane čakali skoraj stoletje. "Bilo bi lepo, če bi država skupaj z Islamsko skupnostjo v Republiki Sloveniji uredila tudi kraj, kjer je stala džamija," razmišlja Pašić. "Gre za edinstven verski objekt na soški fronti, ki bi bil danes, če bi preživel, prvovrstna atrakcija." Iz nekdanjih travm je v Posočju vstal niz kulturnih in osebnih identitet, ki potujejo skozi generacije po vsej Evropi.

"Nismo izgubili, nas so prodali!"

Med hojo po južnem robu Batognice je naš vodnik nenadoma izginil pod površjem. S fotoreporterjem Matejem sva mu sledila. Vojaki obeh strani so gorske spopade preživeli v ozkih in nizkih podzemnih hodnikih. Med plazenjem po razvejenih kavernah so naše svetilke vojaški vsakdan rezale v trpke življenjske okruške. Stene podpirajo od vlage napihnjeni ostanki desk. Nekoč so nekomu predstavljale celotno stvarstvo. Postelja je kraj, kjer se vse začne in konča. Ljudje, ki so živeli v teh luknjah, so bili del velikih norih sanj, ki so se na koncu dobesedno razblinile. Da so bile sanje resnične, pričajo le pisma vojakov, ki so našla pot z gore domov. V Kobaridu vam povedo, da se vrsta potomcev iz Češke, Nemčije ali Anglije, po sledi pisem, z družinami vsako poletje pripelje v soško dolino poklonit njihovemu spominu.

Spomine hranijo tudi zbiralci orožja in vojaških predmetov s soške fronte. Gospod Mirko Kurinčič iz Drežnice jih ima polno podstrešje. Velja za eno najboljših zasebnih zbirk v Posočju. Pravi, da jih za razliko od nekaterih zbiralcev, ki so s prodajo najdenih mitraljezov močno okrepili svoje proračune, zbira, ker ga vleče zgodovina, ki je zgradila tudi njega samega. "Kot otrok sem poslušal starejše ljudi iz vasi govoriti o vojni. Poleg tega je po vasi in v hribih okrog vasi ležalo polno tega železja," je zamahnil z roko po podstrešni sobi, polni granat, pušk, čelad in vojaških čutaric. "Tako je še danes. Samo malo pogrebete po zemlji in železo pride na površje." Kurinčičevo vas Drežnica so leta 1915 Italijani izpraznili, saj je ležala tik pod fronto. Vaščane so prepričevali, da bo trajalo le nekaj dni. Ko so se tri leta kasneje begunci in vojaki končno vrnili, so se znašli v Italiji. "Tisti možje iz naše vasi, ki so bili mobilizirani v avstrijsko vojsko, so pripovedovali, da so se borili za svoja ognjišča," se spominja Kurinčič. Da so ognjišča na koncu brez bitke pripadla sovražniku, četudi so ga sprva pregnali, so doživeli kot osebno tragedijo. Kurinčič zmajuje z glavo. "Govorili so: Mi nismo izgubili, nas so prodali! Ko so prišli domov, so bili italijanski državljani."

Italija je bila pripravljena na prevzem ozemlja, ki ji je bilo obljubljeno, že ko je prestopila na stran zaveznikov. Dr. Petra Svoljšak pravi, da se je nasilna italijanizacija Posočja začela že med vojno, med okupacijo. "Stereotip, da Italijanom ne gre zaupati, ki ga Slovenci gojijo že od 19. stoletja, se je izkazal za upravičenega," je pripovedovala v pisarni Zgodovinskega inštituta ZRC SAZU. "Sprva so bili zavezniki Avstrije, nato so razglasili nevtralnost, pogajali so se o ozemeljskih pridobitvah, nakar so prestopili v nasprotni tabor. Njihovo ravnanje med okupacijo kaže na dolgoročno strategijo. Mednarodne haaške konvencije, ki so v tistem času obvezovale okupacijske sile v razmerju do civilnega prebivalstva, so predvidevale le začasne ukrepe. Nasprotno pa so uvedba italijanskega šolskega sistema in jezikovni posegi že pripravljali teren za čas po vojni. Italijani so bili prepričani, da ozemlja, ki so jih zasedli, vključno s slovenskimi, odrešujejo, saj naj bi jim pripadala po zgodovinskem načelu in iz vojaškostrateških razlogov. Italijanski vojaki so bili zato presenečeni, ko so jih v teh krajih pričakali hladno, kot tujce. Italijani so namreč trdili, da kjer leži italijanski vojak, tam je italijanska zemlja. O tem je v svojem dnevniku pisal tudi Mussolini, ki se je boril na soški fronti." Slovencem so se okupacijske oblasti poskušale približati na nenavaden način. "Preimenovali so imena krajev, ulic, gora in celo rek," našteva Petra Svoljšak. "Vse to že v času okupacije." Otroke v šolah so prevzgajali v Italijane. Značilna je fotografija skupine kobariških otrok, ki so jih po travniku razporedili tako, da so s svojimi telesi izpisali besedo Italia. "Ta posnetek pove vse," nas opomni Svoljšakova. Prebivalci Posočja so imeli veliko razlogov, da nove domovine niso vzljubili. Željko Cimprič nas spomni na Mussolinijev vojaški dnevnik. "Tam je zapisano: 'Četrtič se vračam na fronto. Gneča na trgu, povsod uniforme. Opazujem obraze domačinov. Ti ljudje nas ne marajo. Svoja čustva skrivajo.' Prav je ugotovil," pravi Cimprič.

V svoji hiši na italijanski meji je gospod Terlikar devetdeset let kasneje svoja čustva razgrnil kot zmagovalne karte. Kot prigoda s petelinom, ko so Italijani prišli, se mu je tudi njihov beg jeseni leta 1917 zdel zabaven. "Tekli so čez našo vas in jaz sem se smejal," se spominja. "Vpil sem za njimi, takrat pa je eden ustrelil! Ubiti me je hotel, tamle za mojo hišo." Starec prisluhne poku in letu krogle. Obenem z njegovimi spomini, begom vojske, ki je dve leti in pol razstreljevala Posočje, in poraženim strelom v razposajenega otroka se je tudi nizko popoldansko sonce nad Logjemi vztrajno selilo nekam proti Italiji. "Tista krogla me ni prijela," je rekel. Starčeva vojna je postajala vedno bolj živa.