Rak dojke je v Sloveniji in svetu vse pogostejši in samo letos bodo v naši državi odkrili okoli 1200 žensk, ki so zbolele za to vrsto raka. Ker je zdravljenje vedno uspešnejše, se preživetje bolnic izboljšuje, oboje pa tudi napoveduje, da bo vse več žensk, ki se bodo pri zdravljenju lahko srečevale s kroničnimi bolečinami. Zato bo treba zdravljenju kronične bolečine nameniti več pozornosti, saj to zdaj pogosto neprimerno obravnavajo.

Raka dojk zdravijo s kirurško odstranitvijo rakastega tkiva, obsevanjem in z zdravili. Poznejše posledice zdravljenja, predvsem operacije, so lahko kronična bolečina, otekanje roke in omejena gibljivost rame na operirani strani, je povedala prim. mag. Slavica Lahajnar Čavlovič, dr. med., iz ambulante za zdravljenje bolečine na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Kronična bolečina se lahko pojavi na mestu operirane dojke, v pazduhi in notranji strani nadlahti na operirani strani ter traja več kot tri mesece po operaciji. Nastane zaradi poškodbe senzoričnih živcev v pazduhi, ki jih kirurg prereže ali poškoduje med operacijo. Bolnica jo opiše kot ostro, zbadajočo ali pekočo bolečino, na mestu bolečine ima boleč občutek že ob rahlem dotiku ali zbodljaju. Bolečina je močnejša po dvigovanju bremen in težjem fizičnem delu. Bolečino po operaciji raka dojke zdravijo z običajnimi zdravili za zdravljenje bolečine ter z dodatnimi zdravili in postopki. Učinkovitejše je, če začnejo zdraviti čim prej po nastanku bolečine, opozarja Lahajnar Čavlovičeva.

Da bi odkrili, koliko žensk se srečuje s kronično bolečino, so na Onkološkem inštitutu opravili raziskavo med 174 bolnicami po operaciji raka dojk; polovici so odstranili dojko skupaj z vsemi bezgavkami v pazduhi, preostalim pa le prvo, varovalno bezgavko. Med vsemi bolnicami jih je 40 odstotkov navajalo bolečino; 24 odstotkov bolnic je bolečina precej ali zelo ovirala pri vsakdanjih aktivnostih in počutju. Bolj so bile ogrožene mlajše bolnice, bolnice z depresijo, z odstranjenimi vsemi bezgavkami v pazduhi in tiste, ki so jih po operaciji še obsevali ter so dobile sistemsko terapijo. Podobno ugotavljajo tudi tuje raziskave.

V raziskavi je več kot polovica bolnic z bolečino navajala srednje močno bolečino, vendar jih je večina jemala le blaga zdravila za zdravljenje bolečine, samo dve bolnici pa so obravnavali v ambulanti za zdravljenje bolečine.

"Bolnice in zdravniki niso dovolj seznanjeni z možnostjo nastanka kronične bolečine po operaciji raka dojke," slabo obravnavo bolečine razloži zdravnica. Zdravniki namreč ne sprašujejo in bolnice ne govorijo o tej bolečini. Veliko žensk misli, da je bolečina del zdravljenja raka in da pri raku morajo trpeti, ter se boji jemanja močnejših zdravil za zdravljenje bolečine, sploh opioidnih. Ob pojavu bolečine jih je tudi strah, da se je bolezen ponovila.

Posledici slabo zdravljene bolečine pa sta nepotrebno trpljenje in slabša kakovost življenja bolnic. Tako jih ima veliko težave s spanjem, so utrujene, depresivne, imajo težave s koncentracijo, trpijo pa tudi njihovi odnosi z najbližjimi in širši socialni stiki.

Ob tem, da si prizadevajo zmanjšati možnost nastanka kronične bolečine in učinkovitost zdravljenja bolečine, Slavica Lahajnar Čavlovič opozarja tudi na velik pomen zgodnjega prepoznavanja bolečine, saj je z zgodnjim zdravljenjem več možnosti, da bo mogoče bolečino olajšati.