Belgijski zunanji minister Karel de Gucht v pismu zatrjuje, da položaj v Belgiji ni edinstven, ter kot primer navaja Avstrijo in Nizozemsko, ki sta se v preteklih letih prav tako soočali s težavami pri oblikovanju vlade.
Skupni le pivo, čokolada in kralj
Zaposlenim na diplomatskih predstavništvih tudi naroča, naj v pogovorih z mediji in drugimi poudarijo, da so se politične ambicije Flamcev in Valonijcev resda spremenile, vendar se jim zdi še vedno najpomembnejše, da se izogibajo nasilju.
Kljub pomirjajočemu diplomatskemu tonu v omenjenem pismu so razmere doma vse prej kot idilične. Že prejšnji konec tedna je prišlo do protestov več sto flamskih nacionalistov v enem izmed bruseljskih predmestnih naselij, kjer so svoja stališča jasno izražali z zažiganjem belgijskih zastav, v središču Bruslja pa so medtem potekale demonstracije v podporo enotnosti države, ki se jih je prav tako udeležilo več sto ljudi. Na "brezvladje", ki v domovini Smrkcev in pomfrita traja že 128 dni, v zadnjih tednih opozarjajo tudi številne belgijske zastave na oknih, s katerimi Belgijci pozivajo k enotnosti države.
Strokovnjaki menijo, da bi imela razdružitev Belgije več negativnih kot pozitivnih posledic, kar velja tudi za samozadostne Flamce. Zastavljajo si vprašanje, ali bi bil denimo Antwerpen še tako pomembno trgovsko središče in ali bi imela flamsko pivo in čokolada v tujini enak okus, kot ga imata zdaj, ko se prodajata pod belgijsko znamko. Kljub tovrstnim črnim slikam prihodnosti po zadnjih javnomnenjskih raziskavah odcepitev Flandrije podpira skoraj polovica Flamcev, medtem ko sta dve tretjini prepričani, da bo do njene samostojnosti prišlo "prej ali slej". Zagrizen zagovornik samostojnosti Flandrije, vodja skrajnodesničarske flamske stranke Vlaams Belang Filip Dewinter, tako poudarja, da "belgijstvo" sploh ne obstaja. "Belgijski jezik ne obstaja, belgijski narod ne obstaja. Na sploh ne obstaja nič belgijskega," meni Dewinter, ki je v flamskem parlamentu doslej zaman poskušal pridobiti podporo za referendum o neodvisnosti severnega dela države.
Dobre strani razpada države
Razpad Belgije bi v skladu z načelom, da je v vsaki stvari nekaj dobrega, morda prinesel tudi kaj koristnega: delo v javni upravi, kjer morajo uradniki zdaj obvladati tako nizozemski kot francoski jezik, bi bilo veliko bolj enostavno, za izvajanje dvojezičnosti pa bi se porabilo tudi manj davkoplačevalskega denarja. Prav tako ne bi več prihajalo do nerodnih situacij, kot so denimo nastopi turističnih vodičev, ki med izleti informacije turistom podajajo v obeh uradnih jezikih. To sicer ne bi bilo prav nič nenavadno, če pri tem zaradi zagotavljanja enakopravnosti jezikov tega včasih ne bi počeli izmenično, stavek za stavkom.
Belgijci se na splošno strinjajo, da bi se v primeru flamske osamosvojitve sprti strani najtežje dogovorili glede Bruslja, ki kot poslovno središče in sedež institucij EU prinese znaten del denarja v državno blagajno, negotova pa bi bila tudi usoda kraljeve družine, ki je že tako in tako ena najmanj premožnih v krogu evropskih aristokratov.
Luč na koncu predora predstavlja zadnja novica, da je vodja flamskih krščanskih demokratov (CDV) Yves Leterme, ki je od belgijskega kralja Alberta II. pred nekaj več kot tednom dni vnovič dobil mandat za oblikovanje nove vlade, v pogajanjih s strankami dosegel določen napredek. Njegov prvi poskus oblikovanja koalicije med CDV, liberalci in francoskimi partnerji je avgusta klavrno propadel, ker so flamske zahteve po večji avtonomiji regij na področju prometa, zdravstva in pravosodja naletele na odločen valonijski "non". Prebivalci razdvojene države bodo morali tako počakati še nekaj tednov, da bodo izvedeli, kje bodo pravzaprav živeli.
