V razsežnosti rabe, kakršne je garanje deležno danes, ga je reafirmiral Srečko Katanec. Čeravno ima kak prevzetnež brez osnov o tem tudi drugačno mnenje, je Katanec z malodane P.R.-ovsko genialnostjo garanje prenesel v nogomet. Kaj je tukaj genialnega, se verjetno sprašuje kdo. Za pomemben svetovnonazorski preval gre, za točno tisti prenos vrednot, ki ga je slovenska športna javnost čakala, oziroma za točno tisto, kar je nogometu v naših krajih primanjkovalo.

Po osnovnem ideološkem razvidu športov iz osemedesetih so smučarji namreč veljali za najbolj bleščeče predstavnike slovenske športne doktrine, ki je tudi zaradi njih poudarjala individualizem. Smučarji so veljali za marljive, skromne, amatersko nagrajene osebke, ki na poletnih fizičnih pripravah bruhajo. Za osebe, ki garajo. In njihov antipod so bili profesionalni nogometaši. Za njih je veljalo, da "premalo tečejo" oziroma da na račun parih tehničnih potez služijo preveč denarja. In v tem je genialna preproščina Katančevega trika. Spominjam se prvih dni priprav ter mitov o tem, da Katanec v teku še vedno premaga vse svoje izbrance oziroma da je reprezentanci zavel nov veter. Skozi "garanje" je Katanec nogometaše poslovenil oziroma jih rehabilitiral.

Od tedaj naprej je ta "garati", kot kolateralna posledica slovenske nogometne pravljice, postal najbolj priljubljen alibi slovenskega športa. Vsakdo, ki dobi minuto prostora v medijih, se sklicuje nanj. Na vsemogočno garanje. Kot da nisi kriv za slab rezultat, ker si vseeno "garal". Ta inflacija omenjanja "garanja" me že tako živcira, da bi ga z dekretom prepovedal izgovarjati. Z njim samim pač ne dosežeš nič, ampak moraš zato, da ti kaj uspe, tudi (ali pa predvsem) tehnično obvladati veščino, s katero se ukvarjaš. Izreči, da si "garal", je postal podoben manever kot poskusi učenk, ki si pri učiteljicah poskušajo zvišati oceno s sklicevanjem na to, da so se brez prekinitve učile cel vikend. Če je učiteljica premogla kaj cinizma, jih je zavrnila z: "Vaše znanje to pač ne kaže."