Če smo pošteni in če se gibljemo na ravni teorije, zasebne šole kot take niso nujno nekaj slabega. V imenu dviga ravni kakovosti celotnega šolskega sistema je mogoče določeno število zasebnih šol utemeljeno in uspešno zagovarjati. Poleg tega zasebne šole pokrivajo tudi tista področja izobraževanja, ki jih javne šole ne. Še več, do določene mere je sprejemljivo tudi javno financiranje zasebnih šol - če ne drugega, s tem državljani izkažejo nivo javne zavesti, solidarnosti, skrbi za interese različnih družbenih skupin, ki gojijo različne svetovne nazore. Toda upravičenost slednjega je močno odvisna od konteksta, to je od ravni zavesti vpletenih državljanov in zavedanja, da se zasebni interes na neki, ne prav jasni točki, spremeni bodisi v sebični interes ali v totalitarno prepričanje, da je neki točno določen zasebni interes že javen oziroma edino sprejemljiv za vse. Sebičnost zasebnih interesov oziroma njihovo totaliziranje na vse se mi zdi sploh ključni problem v naši razpravi o zasebnem šolstvu. V tej razpravi namreč ne gre za vprašanje dviga kakovosti šole, temveč za sklicevanje na pravico do polnega sofinanciranja zasebnih interesov neke skupine ljudi (v našem primeru pretežno katolikov). To je šlo že tako daleč, da se nekaterim pripadnikom te skupine zdi samoumevno, da bodo njihove zasebne želje v celoti plačevali vsi državljani.
Vsi vemo, da se konkretna politična razprava vrti okoli 15 odstotkov, kolikor sedaj znaša šolnina za zasebne šole. Tukaj želim poudariti, da teh 15 odstotkov ni le neki znesek v denarju, temveč simbolizira prav zasebnost danega interesa. S tem predstavlja ločnico med javnim interesom in zasebno željo posameznih državljanov. Ker menim, da moramo to ločnico nujno ohraniti, nikakor ne razumem, zakaj državljani z zasebnimi interesi v šolskem polju niso zadovoljni že s tem, da je javnost pristala na 85-odstotno sofinanciranje njihovega zasebnega interesa, če številnih možnosti, ki jih ponuja civilna družba za zadovoljevanje tega interesa, niti ne omenjam. Tega ne razumem iz dveh razlogov. Prvi je prozaičen in zagovornike polnega sofinanciranja zasebnih šol vprašuje, ali se prav nič ne zavedajo, da utegnejo z uresničenjem svoje zahteve, tj. izbrisom simbolne meje med javnim in zasebnim, sprožiti podobne želje pri vseh družbenih skupinah in s tem nezaustavljiv plaz ustanavljanja zasebnih šol. Drugi, ključni razlog pa je načelen in se sklicuje na Rawlsa: ko izenačimo javno in zasebno, totaliziramo neki zasebni svetovni nazor, na katerem temeljijo posvetne želje po polnem sofinanciranju. Tako neupravičeno in nepravično zahtevamo, da so vsi državljani plačniki našega zasebnega dobrega, ki ni nujno tudi njihovo dobro. Težava, ki tukaj nastopi, je seveda v tem, da se lahko osebna želja nekoga zdi komu drugemu le kaprica ali navadna muha. Prav s tega vidika pa je brisanje simbolne meje, ki jo sedaj predstavlja borih 15 odstotkov, nesprejemljivo, in to ne toliko zaradi bornosti zneska, temveč zaradi same simbolike dejanja, njegove nasilnosti ali, če hočete, lakomnosti.
Kdor bo v takšnem brisanju prepoznal sled nepravičnosti, bo - kot rečeno - nemara tudi sam zahteval podobno sofinanciranje. In zakaj ga ne bi? Ali mu lahko to država odreče? Ali mu to lahko odrečejo tisti, ki pričakujejo podobno?
Vrtinec, ki ga utegne sprožiti izbris simbolne meje 15 odstotkov, bo nemara privedel do vdora zasebnih interesov v polje javne šole. Kako črn utegne biti ta scenarij, je - to priznam - nemogoče napovedati in morda se ne bo zgodilo nič pretresljivega - kot že tolikokrat doslej. Toda pri tem želim opozoriti, da takšno sklicevanje nima prave argumentativne vrednosti. Stvar je namreč v tem, da je oblast odprla vrata, vrtincu je dala priložnost. Če se ne bo sprožil, to ne bo posledica preudarnega ravnanja odgovornih, temveč naključnih razmer, slepe sreče ipd. Menim, da bi morala oblast ravnati v smeri obvladovanja zasebnih interesov, seveda ne nasploh, temveč v kolikor se spreminjajo v sebične in v enem samem imenu totalizirajo pluralnost javnega prostora. Rečeno drugače, moder oblastnik bi moral enako upoštevati tako tiste, ki želijo, da vsi v celoti plačujejo za njihove osebne interese, kot tiste, ki nočejo v polni meri sofinancirati tega, kar imajo za kaprico drugega. Kako to doseči?
Eno izmed možnosti ponuja Rawls s konceptom tančice nevednosti, s katero skuša ponazoriti delovanje družbene pogodbe med državljani oziroma idejo, kako lahko v isti skupnosti živijo ljudje z različnimi svetovnonazorskimi prepričanji. Rawls v Teoriji pravičnosti pravi, naj si zamislimo stanje, kjer "nihče ne pozna svojega položaja v družbi, svojega razrednega položaja ali družbenega statusa, prav tako nihče ne pozna sreče, ki jo je imel pri razdelitvi naravnih danosti […]. […] strani [celo] ne poznajo svojega razumevanja dobrega ali svojih posebnih psiholoških nagnjenj. Načela pravičnosti so izbrana za tančico nevednosti. Tako je poskrbljeno, da pri izbiri načel nihče ni v prednosti ali zapostavljen zaradi razpleta naravnih naključij ali kontingentnosti družbenih okoliščin. Ker so vsi v podobnem položaju in ni nihče zmožen oblikovati načel tako, da bi dajala prednost njegovemu posebnemu položaju, so načela pravičnosti rezultat nepristranskega dogovora ali pogajanja (nav. po: Kymlicka 2005, 104)."
Koncept tančice nevednosti pomaga pri nepristranskem, pravičnem razmisleku o posameznih političnih odločitvah. Če si predstavljamo, da ne vemo, kakšen kos družbene pogače nam pripada, ne bomo favorizirali posameznih zasebnih interesov, saj se lahko zgodi, da bomo s svojo odločitvijo škodili samim sebi. In še več: takšen razmislek pripomore k resnejšemu upoštevanju drugih. Ali kot pravi Kymlicka: "Ker nihče ne ve, kateri položaj bo zasedel, ima naloga, naj ljudje odločijo, kaj je najbolje zanje, enake posledice, kot če bi jim naložili, naj odločijo, kaj je najbolje za vsakogar, če ga obravnavamo nepristransko (ibid., 107)."
Kar torej moti pri zagovornikih 100-odstotnega financiranja zasebnega šolstva pri nas, je prav njihova pristranskost: ne menijo se za vse tiste, ki niso pripravljeni v polni meri plačevati njihovih zasebnih interesov drugih. Do neke mere in v imenu skrbi za druge je delno pokritje njihovih stroškov - če je to v naši moči - čisto v redu, toda v državi nimamo samo enega interesa. Tako se zdi zahtevati polno sofinanciranje točno določenih zasebnih interesov nepravično, še posebno, ker je - v našem konkretnem kontekstu - zanje že dovolj dobro poskrbljeno.
Andrej Adam
