Bliskavice fotografskih aparatov so skoraj preglasile besede predsednika uprave največjega slovenskega trgovca z naftnimi derivati Marka Kryžanowskega, ko je 28. avgusta lani segel v roke prvemu možu ruskega naftno-plinskega velikana Lukoil Vagitu Alekperovu. Zdelo se je, da je posel, v katerem bi Lukoil postal 49-odstotni lastnik podjetja, ki bi združevalo Petrolove in Lukoilove bencinske servise v nekdanji Jugoslaviji, le začetek ruskega prevzemanja slovenske energetike.

Toda že lani jeseni se je zataknilo pri različnih ocenah vrednosti bencinskih servisov, ki naj bi ju partnerja vložila v podjetje Petrol-Lukoil. Čeprav sta premier Janez Janša, ki je sicer tudi prejemnik znaka Lukoila, in Alekperov še pred novim letom na skrivnostnem sestanku v Ljubljani uradno podprla projekt povezovanja, je realno stanje aprila razkril prvi nadzornik Petrola (in dober Janšev prijatelj) Viktor Baraga: "Sam ne bom nikoli prišel pred Petrolove delničarje in jim dejal, da je njihova delnica vredna tristo evrov. Čeprav politična volja za projekt ostaja, se za vsako ceno ne bomo povezovali. Pismo o nameri je le delno zavezujoč dokument." Ko je Janša odpovedal obisk pri Vladimirju Putinu, EU pa zaostrila (energetske) odnose z Rusijo, je postalo jasno, da je vladajoča politika Petrol namenila drugim privatizacijskim snubcem. Svojo priložnost je zaznal tudi Igor Bavčar.

Ko je cilj pot

Petrol prvega moža Istrabenza zanima že kakšni dve leti, čeprav je to uradno vedno kategorično zanikal. Zakaj je Bavčarja, ki je kmalu po prihodu na čelo Istrabenza bencinske servise prodal avstrijskemu OMV, spet zamikal vonj po bencinu? Zakaj se je še pred začetkom menedžerskega odkupa družbe, sredi boja s Pivovarno Laško za prevlado v Mercatorju in tik po združitvi prehrambne dejavnosti sploh odločil za napad na nekajkrat večji Petrol? Sogovorniki, ki dobro poznajo nekdanjega vodjo odbora za varstvo človekovih pravic, menijo, da je razlog za tovrstno težko razložljivo poslovno beganje v Bavčarjevem značaju. "Zanj je pot pomembnejša od cilja. Hitro se pusti prepričati v kak zahteven projekt in pri tem dati na stran vse, s čimer se je ukvarjal dotlej," ga je opisal eden izmed njih.

Spet drugi ocenjujejo, da je Bavčar prav s Petrolom, ki ima zaradi bencinskih servisov stabilen denarni tok, nameraval financirati svoj življenjski projekt - menedžerski odkup Istrabenza, ki je danes na borzi vreden okoli 745 milijonov evrov. Tretji opozarjajo, da je tudi pri Petrolu računal na brezpogojno podporo Janeza Janše. Z njo mu je v zadnjih treh letih uspelo izpeljati nekaj velikih poslov: od nakupa državnega deleža Mercatorja do odločitve Zavarovalnice Triglav, ki je delnice Istrabenza junija pod tržno ceno prodala upravi Istrabenza prijateljski družbi. V to kategorijo bi lahko uvrstili tudi vključitev Istrabenza v drugi energetski steber.

Dobro obveščeni vedo povedati, da je Bavčarja že konec junija - ko je uradno obvladoval desetino Petrola, neuradno pa vsaj še dodatnih pet odstotkov - k sebi poklical minister za gospodarstvo Andrej Vizjak. Bavčarju naj bi dal vedeti, da sam v Petrolu ne bo imel glavne besede. Hkrati z Istrabenzom je namreč delnice kupovalo več podjetij, za katerimi naj bi stal belokranjski tajkun in lastnik borznoposredniške hiše Perspektiva Dari Južna.

Vsi proti Bavčarju

Še v začetku septembra se je zdelo, da bo tri četrtine lastništva Petrola v kratkem "zaklenjenega": po četrtino delnic naj bi si razdelili država, Istrabenz in Južna. A zgodil se je 14. september, ko je na Ljubljanski borzi udarila Petrolova objava namere za prevzem Istrabenza. Dva tedna po njej je že jasno, da v ozadju ne gre za dogovor Bavčarja in Janše o navzkrižnem lastništvu domačih energetskih družb, ampak da je Janša dal "novim fantom v kvartu" prednost pred "večnim" prijateljem.

Vse več opazovalcev se nagiba k možnosti, da Janša ni želel, da bi absolutno oblast v Petrol-Istrabenzu, ki bi bil po prihodkih daleč največje slovensko podjetje, prepustil le Bavčarju. To naj bi mu dal vedeti že Vizjak, a je bil Bavčar domnevno prepričan, da gre za ministrovo "soliranje". Prav Vizjak in Južna naj bi bila ob svetovalcu Petrola Deanu Mikoliču "idejna" snovalca napada na Istrabenz. Ob tem, da se je šef koprskega holdinga zameril tudi vrhu Petrola in njihovim političnim botrom na čelu z lobistom Božom Dimnikom, sicer stricem Marka Kryžanowskega, in člani vplivne mariborske družine Petek.

Med pogajanji o poslovnem in kapitalskem sodelovanju obeh družb je namreč Bavčar ves čas krepil svoj lastniški vpliv v Petrolu. Medtem ko se je s Kadom, Sodom, Južno in skladom Julius, ki je blizu mariborski nadškofiji, dogovarjal o oblikovanju konzorcija, ki bi prevzel večino Petrola, je na lastno pest kupoval delnice. Bavčar je torej igral svojo igro, zaradi katere so iz igre izpadli nekateri še nerazkriti igralci, domnevno blizu Janši. Zagotovo Bavčarju h krepitvi položaja pri predsedniku vlade ni pomagalo dejstvo, da je pred kratkim Laščanom prodal Mercator. Janša tako od najodmevnejše gospodarske afere iz obdobja svoje vlade - z izjemo kratkotrajnega obvladovanja Dela - ni iztržil domala ničesar.

Pri vseh (ne)omenjenih se je tako krepil občutek, da jih Bavčar skuša naplahtati. V pogajanjih o poslovnem sodelovanju s Petrolom se je izkazalo tudi, da Istrabenzova pogajalska stran izjemno visoko vrednoti svoje energetske naložbe. Po neuradnih informacijah je želel Istrabenz svoje naložbe v energetiko kot stvarne vložke vključiti v skupno podjetje s Petrolom, s kupnino, ki bi jo prejel od Petrola, pa bi povečeval svoj delež v tem naftnem trgovcu. Povedano drugače: z denarjem, ki bi ga od Petrola prejel za svoje - domnevno precenjene - energetske naložbe, bi postal največji posamični lastnik Petrola. Še konec avgusta se je zdel podpis memoranduma o sodelovanju zgolj formalnost, a so nadzorniki Petrola sejo prekinili, saj so od uprave zahtevali natančnejša pojasnila in izračune.

Čakajoč na sodniški žvižg

Danes je položaj obrnjen na glavo - vajeti je v svoje roke prevzel Petrol. Z objavo namere za prevzem je namreč blokiral Istrabenz, ki lahko kot tarča prevzema opravlja samo redne posle družbe. Bavčarju je uspelo pravočasno prodati le dvanajst odstotkov Mercatorja in si s tem zagotoviti sredstva za nadaljnje nakupe Petrolovih delnic.

Ali gre morebiti za konec naveze Bavčar-Janša, ki je dve desetletji krojila slovensko politiko, zadnja tri leta pa tudi gospodarstvo? "Za zdaj so nogometaši zbrani vsak na svoji polovici igrišča. Ko bo sodnik zažvižgal začetek tekme, je vprašanje le, koliko žog bo v Bavčarjevi mreži," je trenutno stanje ocenil vir blizu Petrola. Objavo ponudbe za prevzem Istrabenza, za katero ima Petrol še slaba dva tedna časa, lahko prepreči le dogovor med dolgoletnima soborcema oziroma Janšev veto Petrolu. Za zdaj se zdi, da je malo verjeten, pri čemer danes ni več dvoma, da je Petrolu zeleno luč za napad na Istrabenz prižgal prav Janša. Vladajoča politika namreč obvladuje nadzorni svet Petrola, tri predstavnike - in s tem dostop do vseh informacij - pa ima tudi med nadzorniki Istrabenza.

Kaj torej sploh ostane Igorju Bavčarju? Se mu bo, potem ko mu je šlo v zadnjih letih vse kot po maslu, pri osvojitvi dveh milijard evrov "težkega" Petrola in vzponu na vrh slovenskih privatizacijskih mogotcev zalomilo?

Najmanj, kar je mogoče napovedati, je, da Bavčar ne bo "padel" brez boja. Zato ne presenečajo informacije, da v Istrabenzu v obrambi ne izključujejo niti pakta s Pivovarno Laško, s katero so šele pred kratkim razrešili nekajmesečni spor. Poleg generalnega direktorja Pivovarne Laško Boška Šrota med tistimi, ki bi lahko pomagali Bavčarju, omenjajo zlasti Stanislava Valanta, predsednika uprave Nacionalne finančne družbe, in Branka Drobnaka, predsednika uprave skupine Poteza, ki v dogovoru z vodstvom Istrabenza prek Maksime Holdinga obvladuje četrtino Istrabenza.

Za Bavčarja je ključno, da najprej utrdi nadzor nad Istrabenzom. Njemu prijateljske družbe sicer obvladujejo več kot 50 odstotkov lastništva, vendar menedžmentu konsolidacije še ni uspelo izpeljati. Deleže namreč večinoma obvladuje na podlagi opcijskih in terminskih pogodb, za njihovo uresničitev pa je ključno, da Bavčarjeva ekipa ostane na svojem položaju. Le če bi Bavčarju uspelo oblikovati konzorcij lastnikov, bi lahko preprečil zase najslabši scenarij, da bi Petrol v Istrabenzu dobil več kot 50-odstotni delež. Še več; konzorcij bi v drugi fazi lahko objavil namero za prevzem Petrola. Ob tem ne gre spregledati niti informacij, da naj bi Bavčar pomoč že iskal tudi v tujini (omenja se rusko-britansko podjetje TNK-BP), s katero bi v tarčo prevzema spremenil Petrol in mu tako onemogočil objavo prevzema Istrabenza.

Energetski "keiretsu"

V Petrolu na drugi strani, kot trdijo naši viri, resno računajo tudi z možnostjo, da bi se dokopali do večine v Istrabenzu. Za to bi morali poleg nakupa državnega deleža "zlomiti" še katerega od Bavčarju prijateljskih lastnikov, na primer Branka Drobnaka, ki je v zadnjih treh letih svoj poslovni uspeh vezal tudi na odločitve vlade. V tem primeru ne bi samo zavladali koprskemu holdingu, ampak bi celo sedanji Istrabenzov delež Petrola dobil status lastnih delnic, ki na skupščinah nimajo glasovalnih pravic. Povedano drugače: petrolovci bi s prevzemom Istrabenza za nagrado dobili še okoli petino delnic Petrola, za katere se je Istrabenz v zadnjih mesecih močno finančno izčrpal. Tudi če bi Petrolu uspelo kupiti manj kot polovični delež, bi močno okrepil svojo pozicijo. Zaradi navzkrižnega lastništva bi namreč ne glede na prihodnji lastniški delež Istrabenz lahko imel zgolj 24,9 odstotka glasovalnih pravic na skupščinah Petrola.

Končni razplet boja za Petrol in Istrabenz tako že srhljivo spominja na zgodbe o nastanku vzhodnoevropskih ali ruskih tajkunov. Blok Petrolovih lastnikov, v katerem je poleg države ključni igralec Dari Južna, bi namreč ob razdrobljeni lastniški strukturi družbe, ki je najbolj vidna ob nizki udeležbi na skupščinah delničarjev, dobil v roke nadzor nad pomembnim delom slovenske energetike: Petrolom, Istrabenzom, Geoplinom in delno tudi Gen Energijo, ki upravlja polovico krške nuklearke. Tak energetski konglomerat bi imel med drugim v lasti večino bencinskih servisov v Sloveniji in prevladujoč položaj v trgovini z naftnimi derivati, popolnoma pa bi obvladoval vele- in maloprodajni trg z zemeljskim plinom ter imel v lasti celotno plinsko infrastrukturo na ozemlju Slovenije. Slovenski energetski "keiretsu" bi igral pomembno vlogo na trgu z električno energijo, v lasti pa bi imel tudi 12 odstotkov Mercatorja in morebiti celo še Drogo Kolinsko ter Istrabenzov turizem.

Če bi izbranim lastnikom Petrola uspelo Istrabenzovo petino Petrola prodati "pravemu" lastniku, pa bi tudi po morebitni menjavi oblasti na prihodnjih volitvah ostali najvplivnejši lastnik Petrola. Z združitvijo Petrola in Istrabenza bi v Sloveniji nastala korporacija, ki bi imela lani rekordnih 2,6 milijarde evrov prihodkov (skoraj toliko kot Mercator, Gorenje in Krka skupaj) in 90 milijonov evrov čistega dobička.

Ob tem velja ponovno spomniti na izjavo predsednika vlade Janeza Janše, ki je spomladi v televizijskem pogovoru napovedal obsežno prodajo državnega premoženja, po kateri nobena vlada ne bo imela več vzvodov odločanja v gospodarstvu. Če torej vladi ljubim domačim lastnikom Petrola ob zelo verjetni udeležbi trenutno vladajočih politikov in njihovih oprod ne bi uspelo samim "zapakirati" večine Petrola, ni izključeno, da se tega velikega projekta ne bi lotili skupaj z izbranim tujim partnerjem.

Tako prvi kot drugi scenarij sta za večino državljanov nevarna. Če se bo spopad razpletel po okusu Bavčarja, bo moral prvi mož Istrabenza sicer nekoliko zmanjšati svoje apetite in plen deliti s pomagači, ki bi postali še močnejši gospodarski igralci. A bo kljub temu nekdanji notranji in evropski minister eden od zmagovalcev tranzicije. Če se bo uresničil drugi scenarij, ga ne bo med njimi, na vrh pa se bodo povzpeli do zdaj relativno nepomembni igralci. V obeh primerih bo peščica bogatih posameznikov dobila odločujoči vpliv na energetiko, s katero bo krojila cene plina in elektrike slovenskim gospodinjstvom ter s tem držala v šahu vse prihodnje vlade.

Zdi se, da lahko igro ustavi le še trezen premislek vlade, pa tudi aktivnejša vloga opozicije. Kad in Sod, ki imata že nekaj časa na mizi tri druge ponudbe za prodajo tretjinskega deleža Istrabenza, bi sicer lahko prodala delež v Istrabenzu, toda ostati bi morala dolgoročna lastnika Petrola, četrtino delnic pa bi dokupil strateški partner z dostopom do energetskih virov in rafinerij.

Če se bo vladajoča politika odločila obiti vpliv države v energetiki s pomočjo izbranih lastnikov, bo pot, o kateri je lani govoril Kryžanowski, začrtana povsem drugače. Državljani bomo privatizacijske dolgove peščice odplačevali še več let - na bencinskih servisih in prek položnic za plin ter elektriko.