A trener kluba s štadiona Camp Nou Frank Rijkaard se zaveda, da je potrebno z najstniki, ki jim od vsepovsod grozijo "zvezdniške bolezni", delati v rokavicah. Če bi se Nizozemec ravnal po javnem mnenju, bi bila mladeniča že pri rosnih letih standardna člana prve enajsterice. Oba sta v prvi ekipi že debitirala, zaigrala v državnem prvenstvu in ligi prvakov in oba na prvi, sicer prijateljski, tekmi v članski kategoriji zabila gol. Vendar ju namerava Rijkaard, preden jima bo dokončno pustil zleteti proti glamuroznemu nebu, paziti kot volkulja svoje mladiče.

Med novima čudežnima dečkoma katalonskega nogometa je še precej podobnosti, tudi ona dva pa sta potrditev, da je Barcelonina nogometna šola ena najboljših, kajti le malo klubov med evropskim nogometnim jet-setom ima v prvi ekipi toliko doma vzgojenih nogometašev (Puyol, Messi, Xavi, Valdes…). Karieri jima tkujeta vplivna očeta, ki sta bila nogometaša, a njuna sinova razpolagata s precej večjimi kapacitetami talenta. Tako je bil Krkićev oče v osemdesetih letih član Crvene zvezde in OFK Beograda, nato je nastopal za katalonski klub Mellorusa, od leta 1997 pa je skavt pri Barceloni. Ker je njegova mama Katalonka, Bojan zastopa mlajše selekcije španske reprezentance, a se še ni dokončno odločil, za katero izbrano vrsto bo igral pri članih.

Krkić, ki je vzornika našel v Carlesu Puyolu in Patricku Kluivertu, je v mladinskih selekcijah podrl vse strelske rekorde. Od leta 1999 je zabil čez 900 zadetkov in ima povprečje čez tri gole na tekmo. "Božan", kot ga kličejo Katalonci, je bil letos evropski mladinski prvak do 17 let, lani pa najboljši strelec na svetovnem prvenstvu, kjer je bila Španija tretja. Da se utegne nanj prilepiti še precej rekordov, je jasno tudi ob dejstvu, da je minuli teden z debijem proti Lyonu postal najmlajši igralec Barcelone z nastopom v ligi prvakov, poleg tega je četrti najmlajši debitant v zgodovini članske ekipe Blaugrane.

Nekoliko manj časa je v mestu stavb arhitekta Antonija Gaudija Dos Santos, ki je nogometno pot začel v nogometni šoli svojega očeta v mehiškem mestu Monterrey. Tam je Brazilec Gerardo dos Santos, bolj znan kot Zizinho, končal nogometno kariero in si z Mehičanko Liliano Ramitez ustvaril družino. Vsi trije sinovi so nogometaši, najmlajši Jonathan je član mlajših selekcij Barcelone, najstarejši Eder se kali pri Americi iz Ciudad de Mexica, 18-letni Giovani pa velja za enega največjih talentov na svetu. Z igro in stasom na las spominja na Ronaldinha. Pri 12 letih se je s FC Monterrey pomeril proti Barceloni in takoj po tekmi dobil povabilo v katalonsko prestolnico, kamor se je preselila cela družina.

Širša svetovna javnost je za dolgolasega umetnika izvedela leta 2005. Takrat je bila Mehika svetovni prvak do 17 let, Dos Santos pa proglašen za drugega najboljšega igralca turnirja (srebrna žoga), pred njim je bil le sedanji član Manchestra Uniteda Anderson. Letos je z reprezentanco do 20 let izpadel v četrtfinalu SP in prejel bronasto žogo. Pred kratkim je dve tekmi odigral tudi za člansko reprezentanco.