Jože Zagožen me je prepričal, da je Janša izbral prav mene, ker policija mojega glasu ne pozna in ker bom tako dokazal zvestobo pravega janševika. Klical sem policijo, da je v dvorani bomba, a mi je Zagožen povedal, da niso nasedli. V Mariboru sem bil bolj uspešen, tam je policija izpraznila dvorano. Janša me je zato nagradil z njihovim najvišjim priznanjem, zlato vrtnico.” To so besede dr. Ludvika Čanžka, bivšega zapornika na Golem otoku, protikomunista in nekdanjega člana Slovenske demokratske stranke.

Čanžkovo pričevanje je sprva obviselo v zraku, saj je Zagožen njegove trditve kategorično zanikal. Potem je še policija rekla, da nima več evidenc o bombnih alarmih iz leta 1996. In tudi Danilo Slivnik se ni spomnil, da bi na kateri od predstavitev svoje knjige doživel bombni alarm. Če bi se kaj takšnega zgodilo vam, bi pozabili? No, na srečo so časopisne dokumentacije iz tistega časa bolj zanesljive. Večerov članek s 24. oktobra 1996 pravi, da je policija dan prej v Mariboru zaradi bombnega alarma res izpraznila dvorano, kjer je Slivnik predstavljal knjigo.

Obtožba Janše je težka. Tako monumentalna je kot tista, ki jo je izrekel bivši premier Anton Rop: da se je Janez Janša pred volitvami 2004 z Ivom Sanaderjem dogovarjal o mejnih incidentih v Piranskem zalivu. Če kdo, potem Čanžek in Rop nimata istega političnega miljeja in nimata skupnega ideološkega imenovalca. Imata pa skupni imenovalec svojih izjav: Janez Janša naj bi ustvarjal krizne razmere, da potem iz tega vleče politični kapital.

Na Janeza Janšo se že vso politično kariero lepijo podobne težke obtožbe: o trgovanju z orožjem, državnem udaru (Depala vas), bombaštvu (Ladislav Troha) in zdaj še političnem prevzemanju medijev (Andrijana Starina Kosem), insceniranju mejnih incidetnov (Anton Rop) ter organiziranju bombnih alarmov (Ludvik Čanžek). Poleg Janeza Janše je obtožb o delovanju iz ozadja bil deležen le še Kučan, največji Janšev politični sovražnik. Toda pri Kučanu ni bilo prič iz njegovega kroga, Janšo pa obtožujejo celo njegovi tesni sodelavci.

Ker obtožbe prihajajo s tako različnih naslovov, v zraku ostaja večno vprašanje: kaj pa, če so vendarle (vsaj deloma) resnične? Lahko da Slovenijo danes vodi eden večjih prekupčevalcev z orožjem na Balkanu. In lahko da je na čelu vlade makiavelist, ki je sposoben organizirati lažne bombne alarme ter v volilnem letu inscenirati mejne incidente. Lahko da je Janez Janša demokrat le po formi, po vsebini pa avtokrat in politični plenilec.

V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki so to pripravljeni verjeti. Mogoče tudi zato, ker stranka, ki jo vodi Janša, tako zelo izstopa v političnem prostoru. Je edina parlamentarna stranka, v kateri na zunaj ni slišati notranje pluralnosti mnenj in ki je nekakšen idejni monolit, ki v 21. stoletju živi svoj demokratični centralizem. Celo poslanec SDS si v neuradnem pogovoru z novinarjem ne upa glasno izraziti pomislekov do predsednika, ampak svojo kritiko raje s prstom piše na steno. Kot da bi bilo izreči kritiko Vodje bogokletno.

Morda bo nekoč tudi ta poslanec spregovoril javno. Dosedanja pričevanja Čanžka, Starina Kosmove in Ropa pa sporočajo isto – Janeza Janšo slikajo kot politika, ki ga vodi volja do moči, cilj pa je oblast zaradi oblasti.