"Boli?" vprašamo. "Ja, neprijetno je." Gleda z očmi, ki govorijo: "Kam bi te dal?" "Slovenija. Novinar. Olimpija." mu pomagamo. "Aja, točno, spomnim se." Toda časa za klepet ni več. Njegovi ga že priganjajo. "Vso srečo," mu želimo, on pa: "Po tekmi se vidimo, počakajte." Pa ga je res bolelo. Proti Italijanom ni bil pravi. Poškodba prepone ga je ovirala in ker tudi njegovo koleno ni v najboljšem stanju, to ni bil tisti stari Šaras, ki je vladal na evropskih igriščih.

Po tekmi, ki jo je Litva dobila, ga čakamo in čakamo. Ko je že kazalo, da ne bo nič, se je vendarle prikazal. Z utrujenim obrazom je stopil najprej pred kamero TV Slovenija. "Nisem stoodstotno pripravljen, a ne gre drugače. Po treh dneh počitka smo izgubili ritem, a smo odpor žilave Italija vendarle strli. Slovenska reprezentanca? Že osem let govorim pred vsakim evropskim prvenstvom, da bo Slovenija veliko presenečenje. Upam, da ne bo ravno na tem, ker imamo tudi mi svoje načrte. Igrajo pa super 'basket', zelo kolektivno in zelo borbeno." In kaj bi sporočili svojemu prijatelju Marku Miliču, ga vpraša reporter? "Vprašal bi ga, če sploh še lahko skoči, ker slišim, da se je zredil (smeh)."

Malce pozneje si spet odtrga čas tudi za nas. "Za zdaj imam pogodbo z Golden Stateom, ki jo moram spoštovati. Morda se bo po evropskem prvenstvu kaj spremenilo, a o tem trenutno niti ne razmišljam, ker sem povsem osredotočen na dogajanja v zvezi z reprezentanco Litve," je odgovoril na vprašanje, kje bo igral v naslednji sezoni. Pred kratkim je namreč prišla v javnost vest, da bo za devet milijonov dolarjev za tri leta okrepil Olympiakos in na ta način sklenil svojo kariero v ligi NBA. Novico so pozneje zanikali.

"Slovenije se seveda še spomnim in nanjo bom imel vedno lepe spomine," pravi. "Nenazadnje je bila sezona v Olimpiji zame odskočna deska v vrhunsko košarko, saj sem iz Ljubljane odšel v Barcelono, kjer sem bil pozneje prvič evropski prvak. V Ljubljani imam še vedno precej prijateljev." Nazadnje jo je obiskal ob poslovilni tekmi Jureta Zdovca. "Jure Zdovc je ogromno pomagal pri razvoju moje kariere. Poleg Zmaga Sagadina v tistem obdobju gotovo največ," priznava.

Paradoks je sicer, da edino Union Olimpija ni v celoti izkoristila njegovih kvalitet. Takrat, ko je bil Jasikevičius njen košarkar, namreč Ljubljančani niso bili državni prvaki. Morda tudi zato ne, ker Zmago Sagadin ni v celoti priznaval, da je Litovec odličen organizator igre in ga je večkrat raje potisnil na položaj drugega branilca - strelca. Poznejše sezone so pokazale, da je Šarunas Jasikevičius na igrišču podaljšana roka vsakega trenerja in člen, ki povezuje ekipo, jo komandira in ji daje v kritičnih trenutkih najboljšo potezo z duhovito podajo, natančnim metom ali spretno obrambo.

V karieri ga je razjezila izjava ameriškega trenerja Larryja Browna, ki si je leta 2004 po tekmi na atenskih olimpijskih igrah, v kateri so Američani v boju za tretje mesto premagali Litvo, privoščil pripombo: "Jasikevičius je izjemen košarkar, a dvomim, da bi v NBA sploh lahko igral. Način igre je tam namreč povsem drugačen." Mogoče je imel stari trenerski maček celo prav. V NBA se Šarunas Jasikevičius ne znajde najbolje. V prvi sezoni v Indiani je imel povprečje 7,3 točke in 3 asistence na tekmo, podobne cifre so ob njegovem imenu tudi polovico naslednje sezone (2006/07), nato se je preselil v Golden State, kjer je imel na 26 tekmah povprečje 6,8 točke in 2,3 asistence. Za kralja evropskih igrišč preskromno.

"Igra v NBA je drugačna," priznava tudi sam. "A o tem res ne bi govoril. Na meni je pač, da naslednjo sezono odigram najbolje, kot zmorem, ne glede na to, ali bo to še naprej pri Golden State ali kje drugje."