Ocene Drnovškovega obdobja so različne, a v nečem vendarle enotne: če se je na začetku mandata zdelo, da predsedniški funkciji zelo prepoznavnega pečata ne bo dal, se je zadnji dve leti le redko kaj zgodilo brez glavne vloge, vpliva ali vsaj sence Janeza Drnovška.

Prvo obdobje: pasivni predsednik

Predsedovanje Janeza Drnovška bi lahko razdelili v dve obdobji. V prvem, ki je segalo nekako do druge polovice leta 2005, se je redko pojavljal. Dajal je vtis pasivnega predsednika, ki se želi na tem položaju odpočiti od napornega premierskega dela. Nekateri analitiki so celo navajali, da predsedniška funkcija ni v skladu z njegovim karakterjem, saj je defenziven v komunikaciji in nima rad javnosti.

"Nastop predsednika je nujen in potreben le, če gre kaj v državi hudo narobe," je bil tedaj prepričan predsednik države. Svoje politično delovanje je tako zožil na pripravo posvetov, na katerih so sodelovali intelektualci in najpomembnejši politiki z levice in desnice, o velikih temah prihodnosti Slovenije, torej o temah, ki naj bi potrjevale pomen in veličino predsedniške funkcije in njegovo vlogo posrednika pri preseganju nasprotij med dvema političnima poloma.

Posveti, ki so se nanašali na gospodarski razvoj in konkurenčnost Slovenije, razvoj demokracije, vrednote, vlogo znanja, zunanjepolitične usmeritve Slovenije… so se vlekli dobri dve leti, vse do konca leta 2005; a naj spomnimo, da ideja ni bila Drnovškova, temveč je pobudo za tovrstna srečanja dal takratni šef opozicije Janez Janša.

V tistem obdobju je celo kazalo, da se Drnovšek bolje razume z Janšo kot s svojim naslednikom na čelu vlade in LDS Tonetom Ropom. S slednjim sta se takoj na začetku mandata zapletla v prestižne spopade, ki so prišli najbolj do izraza pri dogovarjanju, kdo bo govornik ob podpisu pristopne pogodbe k EU v Atenah. V "iskanju najboljše rešitve", kot je dogajanje označil Drnovšek, sta se za slavnostno mizo stiskala oba, govorništvo pa je pripadlo predsedniku države. "Drnovšku sem izpolnil željo," se je glasila takratna razlaga predsednika vlade.

Tudi kasnejši odnosi med prvima možema na Gregorčičevi in Erjavčevi niso bili ravno topli. Spomnimo samo na Drnovškovo podporo takratnemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, ko ga je premier Rop metal iz vlade, na kazanje s prstom na tedanjo vladajočo koalicijo, ki da v primeru reševanja izbrisanih premalo popušča zahtevam Janševe opozicije...

Tako je začetek premierstva Janeza Janše nakazoval, da se bodo odnosi med predsednikom države in vlade izboljšali. Drnovšek je (posredno) podprl idejo vladnih reform, ni nasprotoval napotitvi slovenskih vojakov v Irak oziroma je odločitev vlade v "dani situaciji" ocenil kot pravilno... dokaj redno sta se srečevala na čaju, vsi trije predsedniki (države, vlade in parlamenta) pa so skupaj prirejali novoletne sprejeme za novinarje.

Drugo obdobje: prerojeni predsednik

Konec leta 2005 je racionalni in pregovorno nepriljudni politik doživel preobrat. Z nekaterimi mednarodnimi pobudami je segel daleč preko domačega ognjišča in razburil domače vodje diplomacije ter vodilne akterje velesil. Hkrati pa je začel hoditi po Sloveniji, obiskovati stoletnike, deliti objeme navadnim državljanom, nastopati v talk šovih. Postal je ljudski tribun in se za več mesecev ustalil na prvem mestu lestvic najbolj priljubljenih slovenskih politikov.

Glavni razlog za Drnovškovo veliko preobrazbo je iskati v njegovem zdravstvenem stanju. Kot je razkril v začetku leta 2006, so se mu leta 2005 metastaze v pljučih in jetrih povečale, a se je odločil, da se bo z boleznijo spopadel s spremembo življenjskega sloga, s približanjem naravi (kupil je hišo na Zaplani), s spremembo prehrane, pozitivno življenjsko filozofijo... In ne s pomočjo uradne medicine. To pa je v nekaterih zdravniških krogih povzročilo precejšnje razburjenje. Zdravnik Tine Velikonja je tako Janezu Drnovšku kot evropskemu poslancu Lojzetu Peterletu napovedal skorajšnjo smrt, če bosta vztrajala pri alternativni medicini. In sicer Drnovšek - tako Velikonja - ob vztrajanju pri svoji brezmesni dieti "leta 2007 ne bo več tlačil zemlje".

Najprej je bilo Drnovškovo preobrazbo mogoče zaslediti v njegovem zunanjepolitičnem udejstvovanju. Bivši predsednik SFRJ je spoznal, da je skrajni čas, da se mednarodno prizna neodvisnost Kosova, s tem pa povzročil, da so v Beogradu črtali njegov že napovedani obisk Srbije in Črne gore. Ob Drnovškovem predlogu za ureditev statusa Kosova so se v vrhu slovenskega zunanjega ministrstva pojavili prvi namigi o neusklajenosti predsednikovega delovanja z usmeritvijo vlade.

Naslednji krah je bilo mogoče čutiti ob Drnovškovem velikem projektu za humanitarno-politično pomoč Darfurju. Po prvih previdnih pomislekih vladne strani, da je Slovenija kot članica OZN, EU in zveze Nato že vključena v reševalne načrte in dejavnosti v Darfurju, ter Janševi prepovedi, da bi na to območje kot Drnovškov odposlanec odšel tedanji šef Sove Iztok Podbregar, je do resnejših sporov prišlo ob reševanju Drnovškovega odposlanca Toma Križnarja iz darfurskih zaporov. Predsednik države in vlada sta ga reševala po različnih kanalih, s pomočjo različnih posrednikov, pogosto tudi drug proti drugemu...

"Ni dobro, da se iniciative, ki niso usklajene, vržejo v mednarodni prostor, da se okoli tega potem zgradijo neka pričakovanja, ki jih ni mogoče realizirati... Vsi, ki imamo javne funkcije v Sloveniji, smo prisegli, da bomo delali za blaginjo Slovenije, ne za lastni politični prestiž, in prav bi bilo, da se tega drži tudi predsednik države," je bila ena prvih glasnih kritik Janeza Janše na račun predsednika države.

Neusklajenost z vlado je Janša Drnovšku sicer očital že ob predsednikovem povabilu na vljudnostni obisk srbskemu prestolonasledniku Aleksandru Karađorđeviću, saj bi - tako premier - ta obisk lahko Sloveniji škodil. Karađorđevići si namreč prizadevajo, da bi jim Slovenija vrnila nepremičnine. A se je ob teh premierovih pomislekih Drnovšek močno razhudil in je javno povedal, da si sicer vlada lahko poskuša podrejati druge institucije, dokler bo on predsednik, pa si institucije predsednika republike ne bo podredila.

Vroče domače ognjišče

Vsaj toliko kot predsednikovi mednarodni projekti so vznemirjali Drnovškovi domači koraki. Kot na primer pomilostitev Danila Kovačiča in nekaterih preprodajalcev mamil. Pomilostitev bivšega direktorja novogoriškega Hita je v javnosti toliko glasneje odmevala, ker je šlo za enega redkih obsojencev zaradi zlorabe položaja pri nas, za razvpit sodni proces, akt pomilostitve pa je dodatno obremenil spomin na Hitovo sponzoriranje delovanja Drnovškove fundacije Pharos.

Kaj dejansko sodi v pristojnost predsednika države, so te v zakonodaji ustrezno urejene, bi bilo treba kaj dodati ali morda odvzeti... so bila v zadnjih letih Drnovškovega mandata vprašanja, ki so se nenehno postavljala. Pojavili pa so se tudi nekateri konkretni poskusi, da bi predsednikov vpliv omejili. In nekatera tiha razmišljanja, ali morda ni "zrel" za ustavno obtožbo. A se je, kot je dejal tudi Drnovšek sam, predsednika države, ki je izvoljen na neposrednih volitvah, težko znebiti, pri vseh drugih politikih gre to lažje.

Možnosti, da bi prestopil mejo ustavnosti in s tem tvegal ustavno obtožbo, se je najbolj približal ob napovedi, da ne bo podpisal zakona o azilu. Zakon pomeni korak nazaj v demokratičnih in etičnih standardih oziroma krčenje pravic prosilcev za azil, je utemeljeval svoje takratno razmišljanje predsednik države. A se je - ob obsežnem prepričevanju svetovalcev in strokovnjakov - vendarle premislil in zakon še v roku podpisal.

Ni pa podpisal imenovanja Marcela Koprola na mesto slovenskega veleposlanika pri Združenih narodih (razlog je bila nerazjasnjena zgodba o domnevnem spolnem nadlegovanju uslužbenk), a do kakšnih sporov zaradi tega ni prišlo, saj se vladi očitno na tej točki ni zdelo vredno zaostrovati že tako ohlajenih odnosov.

Zaradi Drnovškovega odločnega "ne" je vlada umaknila tudi predlog, da bi 15. obletnico osamosvojitve praznovali z vojaško parado. Po Drnovškovem mnenju namreč Sloveniji ni treba razkazovati vojaške moči. Je pa bila parada oziroma nenasprotovanje takšnemu načinu proslavljanja na seji komisije za proslave eden od razlogov, da je moral Drnovškov urad zapustiti predsednikov svetovalec Maksimilijan Lavrinc.

Vendar Lavrinc ni bil edini, ki se mu je Drnovšek v začetku lanskega leta zahvalil za sodelovanje. Odslovil je polovico svojih svetovalcev - mnoge kar po elektronski pošti. A je skoraj vse po nekaj dnevih sprejel nazaj. Eden tistih, ki jim je dokončno pokazal vrata, je bil nekdanji generalni sekretar Matjaž Nahtigal. Utemeljitev: Nahtigal je vrhunski strokovnjak in bi bil čas, da na svoji poklicni poti doseže še kaj več.

Toda Janez Drnovšek v drugi polovici svojega mandata ni bil samo predsednik države, temveč tudi Janez D. - predsednik civilnodružbenega Gibanja za pravičnost in razvoj (s tega mesta se je umaknil letos aprila). Ta vzporednost je bila deležna vrste kritik, saj je šlo za nenavadno in neobičajno situacijo in pogosto ni bilo jasno, v kakšni vlogi Drnovšek sploh nastopa.

Širšo javnost pa je vsaj na začetku pritegnil s podobo nekakšnega duhovnega vodje. Kar 67 odstotkov vprašanih v anketi Ninamedie je podprlo ustanovitev Gibanja, za Drnovškovo listo pa bi takrat glasovalo kar 56 odstotkov vprašanih. S pomočjo interneta se je dnevno obračal k širši javnosti in jo seznanjal s pogledi na najrazličnejše teme, od poziva proti nestrpnosti (romsko družino Strojan je sicer obiskal tudi kot predsednik države in ji neuspešno poskušal dostaviti bivalne zabojnike) do opredelitve proti megazabavišču, kritiziral je vlado in "politkomisarje" v medijih, ost napadov je usmeril tudi proti vrhu rimskokatoliške cerkve, razmišljal je o možnosti naravne katastrofe...

Zadnji zapis Janeza D. zasledimo sredi julija, ko se je vprašal, kaj lahko storimo za mlade, in odgovoril, da ni prav nič treba storiti. Polni energije so. "Največjo uslugo jim bomo napravili, če nanje ne bomo prenašali svojih življenjskih vzorcev, svojih ambicij in neuresničenih ciljev." A Drnovšek ni pisal samo na spletni strani, temveč je v času predsedniškega mandata izdal kar tri knjige.

Tretje obdobje: predsednikov zgovorni molk

Spori med vlado oziroma njenim predsednikom in predsednikom republike so dosegli vrh v letošnjem letu. Eden najbolj globokih spopadov se je odvil na poligonu tajnih služb. Vlada je po obsežnem pregledu znotraj Sove kot veliko razkritje iz preteklosti obelodanila, da je agencija plačala letalsko vozovnico Sardeshmuku Sadanandu, ki se ukvarja z alternativno medicino, podatki za nakup karte pa so prišli iz kabineta predsednika države. Drnovšek se je na to odzval, da je vlada uničila Sovo in želi zlomiti predsednika republike.

Drugi (ponovni) poligon sporov pa so bile proslave. Najprej je Drnovšek sporočil, da na osrednji državni proslavi ob dnevu državnosti ne bo govoril, si kasneje premisli, a je bila vloga glavnega govornika že oddana Janezu Janši. Nato se proslave sploh ni udeležil. "Ne želi ustvarjati vtisa, da so razmere v državi normalne," je bilo mogoče slišati razlago v predsednikovem kabinetu. Drnovšek, ki je dve leti veljal za najglasnejšega kritika aktualnih razmer in je vse bolj prevzemal vlogo najbolj trde opozicije, pa je (zgovorno) obmolknil. In se v javnosti tako rekoč ni več pojavljal.

Predsednikova odsotnost, nedvomno pa tudi neodobravanje nekaterih njegovih zadnjih korakov, kot je nesodelovanje na državnih proslavah, pa je povzročilo, da je Janez Drnovšek na javnomnenjskih lestvicah po petletnem izmenjavanju z Borutom Pahorjem na prvem oziroma drugem mestu (v njun dvoboj je nekajkrat posegel le Janez Potočnik in za mesec ali dva še kateri politik) znašel šele na sedmem mestu.

Če so se v javnosti do pred nekaj dnevi še pojavljali dvomi o tem, ali bo Drnovšek na oktobrskih volitvah za predsednika države ponovno kandidiral - te dvome je z dvoumnimi in spreminjajočimi se izjavami ter s samimi nastopi spodbujal tudi sam - je zdaj vendarle jasno, da se bo čez nekaj mesecev Drnovšek iz predsedniške palače preselil v prostore bivšega predsednika. Vse aktualnejša pa postajajo ugibanja, ali oziroma kako bo po novembru posegal v aktualno politično dogajanje.