Njeno življenje se mi je zdelo zanimivo kot roman, kot nekakšne modernizirane sestre Brontë - zanimivo v tem cenenem, tako rekoč tabloidnem smislu fascinacije z bogastvom, življenjskim stilom plemstva, dvornih averzij in intrig, zmesi aristokratskih in pritlehnih prešuštev, visoke mode, pompozne dobrodelnosti in psihologije nadljudi, ki se samo včasih, ko jim gre slabo, spomnijo, da so pod kožo krvavi tako kot vsi drugi.
Kako zelo pa sem Diano v nadaljevanju zgodbe - ki sem jo začel podrobno spremljati - vendarle sublimiral, mi je postalo jasno ob njeni smrti. Takrat sem se zavedel, da je bila v bistvu moja vrstnica, ki pa sem jo dojemal brezčasno in eterično, nekako ageless. Opazil sem tudi, da sem ji zameril - kot kakšni bivši sošolki, v katero bi bil nekoč davno na skrivaj platonično zaljubljen -, da se je na koncu spentljala z zmedenim, nedoraslim in še grdim mednarodnim jet set fičfiričem.
Da ne bo pomote: seveda sem znal biti rezerviran ali celo ciničen do medijskega fabrikata, kar je njeno življenje v očeh javnosti v veliki meri ali vsaj skozi medije tudi bilo. Toda po drugi strani sem se čustveno in intelektualno - to slednje je bil moj izgovor (Camille Paglia pa alibi) - prepuščal njenemu veščemu preigravanju simbolnih arhetipov ženskosti kot (ne nujno v tem vrstnem redu) Pepelke, ujete princese, prevarane žene, poganske boginje, matere dolorose, protestantske device, moderne Marije, holivudske kraljice, vamp ženske, the lady is a tramp ženske itd.
Da se je princesi Diani nekaj zgodilo, sem izvedel - ali vsaj posumil - zgodaj dopoldan zadnjo nedeljo v avgustu pred desetimi leti po zaslugi tako imenovane tete Nade, prijateljice od mame od bivše žene. Gospa je bila tako ali tako vedno malo raztresena, naglušna pa tudi. Rekla je: "Princesa Diana se je ponesrečila!" Zastrigel sem z ušesi. Kaj pa je bilo? "Ne vem točno, ampak če sem prav slišala," je razložila, "je padla z vespe." Hmmm? Jasno mi je bilo, da ni padla z vespe, da pa se je dejansko res moralo nekaj zgoditi. Nič, sem si mislil: najbolje, da pokličem Tadeja Zupančiča v London. Tako sem izvedel vse, kar se je v tistem trenutku dalo vedeti.
Pet dni pozneje - se pravi dan pred princesinim pogrebom - sem že bil v Londonu. V pubu zraven Waldorf Hiltona na Aldwychu sem čakal Tadeja in opazoval uslužbence po službi, ki so žulili svoj guinness. Britanski tisk je tekmoval v izdajanju biografsko-komemorativnih prilog in rubrik. Povprečne prodane naklade tisti teden so bile tudi do 20 ali 30 odstotkov višje. London je bil poln. Hotele sem preverjal ves teden - no, najbrž ne ravno vseh -, ampak proste sobe nisem dobil za nič na svetu.
In potem je ura odbila šest in na ekranu se je pojavila Elizabeta II. Uslužbenci so po službi odložili guinness, zavladala je tišina. Točaj je dal bolj naglas. Kraljičinega govora se ne spomnim natančno, ampak nedvomno je šlo za to, da ni izpadla hladna in brezčutna ali celo nepietetna, obenem pa se tudi ni prekršila proti sebi in svoji famozni rezerviranosti - milo rečeno - do pokojne bivše snahe. Govor ni trajal dolgo. Točaj je televizor znova utišal, uslužbenci pa so spet poprijeli svoje pinte.
Naslednji dan - v soboto, 6. septembra - je šel pogrebni sprevod od Kensingtona proti Westminstrski opatiji. Prerival sem se v kotu Hyde Parka, med South Carriage Driveway in Serpentine Road. Cesta je bila posuta s slamo, da ne bi bilo slišati kopit konjev, ki so vlekli lafeto s krsto, in korakov pogrebcev - v prvi vrsti obeh sinov, brata, bivšega moža in bivšega tasta. Vzdolž Dianine zadnje poti sta stala dva milijona ljudi in vsi so molčali. Vsi smo imeli cmok v grlu. Prosto po Oscarju Wildu je London "zamolklo bučal kot basovski register oddaljenih orgel". (Cel ta stavek sem prepisal. Od sebe, seveda.) Poltretja milijarda ljudi pa je vse to gledala po televiziji. Vključno z govorom grofa Spencerja v cerkvi, ki je bil mojstrovina nagrobnega govorništva, in cviljenja Eltona Johna, ki je zapel edino grozno pesem (Candle in the Wind), ki me je kdaj raznežila. Šele po desetih letih si to upam priznati.
"Vsaka ločenka ima svojega Dodija," citira Tina Brown neko izkušeno žensko v svoji knjigi The Diana Chronicles. Morda res. Toda vse ločenke ne počnejo stvari, ki peljejo v zanesljivo katastrofo, kot Diana 30. avgusta 1997 v Parizu, niti vsi njihovi ljubimci. Po svoje je bil ta prihajajoči, a nenapovedani, predvsem pa frenetični kaos, ki ga je na relacijah od Ritza do stanovanja in nazaj zakuhal zlasti muhasti, nepremišljeni in svojo galantnost dokazujoči Dodi, pri vsej svoji tragiki literarno logičen epilog gorenja in dogorevanja sveče v vetru. Tako je Diana še deset let po smrti mit, ki mu zlepa ne bo para - pa ne samo zame, njenega starega, zvestega skorajda fana.