Medtem ko sem se pogovarjal s pokrajinskim sekretarjem Slovenske skupnosti Petrom Močnikom, so mi šli mravljinci po hrbtu. Pritoževal se je nad Ljubljančani, ki rečejo Monfalcone namesto Tržič, Muggia namesto Milje in tudi Opicina namesto Opčine. "A res ne razumejo? V teh drobnih naglasih je zapisana zgodovina. Ta je naša. Ali vsaj tudi naša. V vseh jezikih."

Vse okoli se je treslo. Tisoč ali dva tisoč ljudi s slovenskimi, italijanskimi in partizanskimi zastavami je za slovenskim pevskim zborom poprijelo najlepšo antifašistično pesem vseh časov na dan, ko Italija praznuje dan vstaje proti nemškemu okupatorju. 25. april 1945 se zdi morda nekoliko pozno, vendar, če se je treba pridružiti zmagovalcu, je to treba narediti na ves glas in z vsemi zastavami.

Zmaga nad fašizmom je bila super. Lepo je biti zraven. V nekdanjem nemškem zaporu so bili Slovenci in Italijani in za seboj niso pustili nobenih nesporazumov. Družil jih je antifašizem. Rižarna, kamor so zapirali partizane in kjer so evidentirali zadnje tržaške Jude za prevoz v koncentracijska taborišča, je na tržaškem turističnem zemljevidu označena kot spomenik in ob ruševine krematorija so se tisoči prišli spominjat.

Dvajset let fašizma in pet let vojne sta na teh koncih pustila jasen spomin. Na eni strani so bili fašisti, na drugi antifašisti in bilo je grozno. Ikonografska jasnost fašizma kot pošastnega obdobja zgodovine prekrije fojbe, preselitev večine italijanskega prebivalstva iz istrskih mest, spopad slovenskega in italijanskega nacionalnega projekta in zavezniško začrtanje meje. Bilo je tako jasno, da je Edvard Kocbek v sedemdesetih letih v slovenščini v Trstu, ne pa kje drugje, dal intervju, v katerem je prvič spregovoril o izvensodnih likvidacijah vojnih ujetnikov in civilistov, ki so jih spremljali. Boris Pahor je intervjuju objavil v reviji Zaliv in radikalno dopolnil sliko.

Hitra smrt, ki je ves smisel vojne, je bila pred tem tako kot smrt v filmih Johna Forda. Pok, dim, nekdo pade, nekdo ostane pokonci. Naslednji kader. Na začetku sedemdesetih let, ko je vietnamska vojna z druge strani oceana prinesla tudi pacifizem, sem prvič postavil vprašanje o nekoliko bolj upočasnjenem ritmu smrti, ki morda ni bila tako hitra in lahkotna.

"Stric Mario," sem vprašal najbolj neposredni vir, "ste v vojni kdaj koga ubili?"

Odgovor je bil jasen in brez dvomov.

"Ne, jaz nisem nikogar ubil. Z dinamitom sem metal železnico v zrak. Bil sem miner pri IX. korpusu."

Pacifizem gor ali dol, če si leta 1943 z dinamitom metal vlake v Sočo, si moj junak.

Potem so se enkrat na Krasu partizani pogovarjali o fojbah.

"Kaj ste naredili z izdajalci?"

Roke so se prekrižale, pogled je bil strm, odgovor pa izrečen z nasmehom.

"Tukaj ni nihče izdajal. Bil je eden pri Kozini, ampak smo ga hitro najdli."

Tudi če niso naši, so na naših tleh

Stvari so bile jasne. Morda so zaradi tega partizanski prazniki na Primorskem vedri in se jih ne drži tesnobnost iz notranjosti Slovenije. Se samo zdi ali pa se pri Rebernicah lahkotnost percepcije zgodovine v jasnem dualizmu neha? 60. obletnica priključitve Primorske k matični domovini bo 15. septembra optimističen in lep praznik. Primorska in njena druga svetovna vojna sta transparentna zgodba o uporu. Tudi praznovanje njenega konca in odhoda zadnjega ameriškega vojaka s slovenske zemlje, ki se praznuje na isti dan, je lahko neobremenjeno. In z veseljem bomo praznovali. Kdo ne bi bil zaveznik Johna Wayna v Najdaljšem dnevu?

Ko je zgodovinar Mitja Ferenc na začetku avgusta v Teznem pri Mariboru sondiral nemški tankovski jarek in po preprostem izračunu prišel do številke 15.000 trupel hrvaških in srbskih vojnih ujetnikov v njem, je lahkotnost ponovno izginila. Ubiti so bili po kapitulaciji Nemčije in njenih zaveznikov. Vojna gor, vojna dol, takšno število ubitih brez sojenja ne more ležati pozabljeno nekje v gozdu. Zmagovite vojske se presoja tudi po tem, kako ravnajo s poraženci. Ko so konec devetdesetih let tam gradili avtocesto, so jih izkopali 1179 in jih pokopali na najbližjem pokopališču. V gozdu jih je ostalo petnajstkrat več. Čigavi so?

"Pri nekaterih grobiščih, kjer je deset ali petnajst ljudi, lahko tudi rečeš, naj ležijo," je rekel Ferenc, ki iz leta v leto pedantno riše zemljevid povojnih grobišč. "Seveda tega ne smeš reči, ampak razumeš, zakaj se lahko pozabijo. Pri 15.000 je treba z znanstvenega stališča ugotoviti, kaj je tam, s civilizacijskega pa nekaj narediti. Tudi če niso naši, so na naših tleh."

Izražal je držo zgodovinarja, ki ima o svojem predmetu decidirane ideje tudi tam, kjer je najbolj neprijeten.

Šel sem na sever pogledat, kako je mogoče razumeti odnos moderne Slovenije do svoje zgodovine. Na pol poti sem se ustavil v kraju, ki že z imenom deluje pomembno in je v središču te zgodbe. Tam sem bil šele presenečen.

Z avtoceste sem zavil na stransko cesto in potem po zavitih poteh brez jasnih oznak sledil tovornjaku komunale do žičnate ograje. Na desni je bilo odlagališče za nenevarne odpadke, kakor je pisalo na tabli. Za njim, nekoliko presenetljivo, zelena mreža igrišča za golf. Na griču na levi je bilo videti roko rumenega bagra, ki je razkopaval smeti. Za ograjo je bil spominski park, ob vhodu marmornata kapela s križem.

V špranjah med kamnitimi ploščami je rasel plevel. Soliden močan plevel, ki se ga mesece nihče ni dotaknil. Trava je bila nepokošena kot gorski pašnik in je dosegla leseno brv, ki pelje do spomenika. Pod polkrožnim lokom je ležal bel kamnit sarkofag, pod katerim je ležalo nekaj ptičjih peres. Ujeda je tja prinesla plen in ga v miru pojedla. Od desetih električnih sveč ob njem so brlele še tri. Levo in desno zevata bakrena okvira vrat. Oboje vrat je nekdo previdno snel s tečajev in odnesel. Ena jeklena vrv zaščitne ograje je popustila in je ležala na tleh, tam, kjer je padla. Družbo so ji delale vrvi, ki so jih na tleh pustili od zadnje proslave. Sredi belega dne so visoko nad sarkofagom svetili reflektorji. Zdelo se je, da od zadnjega prvega novembra sem ni stopila človeška noga.

Zanemarjena najbolj monumentalna spomenika

Teharje, 20. avgust 2007. V Egiptu sem videl pet tisoč let stare spomenike mrtvim, ki so bili bolje ohranjeni in bistveno manj zapuščeni.

Osrednji spomenik taborišča, kamor so leta 1945 prepeljali ujete domobrance in njihove družine, ni ravno opustošen, je pa popolnoma zanemarjen. Po veliki proslavi se ga ni dotaknil nihče. Ob sporih, ki so običajni ob zgodovinskih dogodkih, bi sklepal, da so komunisti res še vedno na oblasti, vendar se partizanskemu spomeniku na Trgu republike v Ljubljani ne godi nič bolje. Tudi tam je med granitnimi kockami pognala trava, marmornate stopnice so se sesedle, na nekaterih mestih počile in odlomile, sveč ali cvetja pa tja že dolgo ni postavil nihče. Tudi listja ni pometel.

Ni videti, da bi bili povojni dogodki ali tudi sama druga svetovna vojna tako strašno pomembna stvar. Prav nasprotno. Teharje so nekoliko od rok in skrite med mestno deponijo, odlagališčem celjske cinkarne in rep igrišča za golf. Tja je res težko zaiti. Trg republike pa je veliko parkirišče ob parlamentu sredi Ljubljane. Na njem je bilo pred dvema mesecema praznovanje dneva državnosti. Da je z razumevanjem zgodovine v Sloveniji veliko težav, je očitno. Vendar zanemarjenost dveh najbolj monumentalnih spomenikov vojni kaže, da so problemi s percepcijo sedanjosti.

"Desnica je mrtve porabila, da je prišla na oblast, zdaj pa ravna tako kot vse druge vlade," je v Ljubljani z nemalo slabe volje rekla Spomenka Hribar. "To je del naše zgodovine. Jaz z domobranci nimam nič, pa vendar spada domobranstvo v mojo zgodovino. Ni mi vseeno, kako je do tega prišlo, kaj počno danes, ker lahko jutri spet pride do česa. In to je tudi vse. To je zavezujoče. To je dovolj. In Tezno. Človeško te mora prizadeti to, da so petnajst tisoč ljudi zvezali, slekli, pobili, zagrebli in zmetali v jarek. Do tega ne moreš biti ravnodušen. Tako kot mora vsakega prizadeti to, kar so delali domobranci."

Sredi avgusta odkritje še enega velikega grobišča v bližini velikega mesta deluje kot nelagodno presenečenje. Peter Vodopivec, ki je lani v eni knjigi izdal zgodovino zadnjih dvesto let Slovenije, me je opozoril, da je nelagodje neposreden proizvod tega, kako se je družba lotila razumevanja same sebe.

"Tukaj gre za dve stvari. Eno je vprašanje notranjih spopadov v obdobju druge svetovne vojne. Drug problem je množično pobijanje po vojni. Katerikoli režim bi se poskusil osvoboditi politizacije, bi moral vse te ljudi normalno pokopati, postaviti spomenike in reči: tega nikoli več. To je strašna tragedija, ki je bila posledica ideološke polarizacije, politične nestrpnosti v kontekstu velike vojne, in to se ne sme nikoli več vrniti. Treba jih je pietetno pokopati in jim vrniti imena. Da tega nismo naredili, se mi zdi neverjetno."

To že več kot dvajset let niso velike skrivnosti. Minilo je že toliko časa, da ima tudi razkrivanje zgodovine svojo zgodovino. In ta je zapletena tako kot njen objekt.

Spomenka Hribar, ki je to škatlo odprla, tudi potem, ko se je njen projekt sprave končal v novih sporih, nima nobenih pomislekov, s čim ima opraviti in od kod nelagodje.

"Dejstvo je, da je bil ta del zgodovine namenoma prikrit. To je bil tabu. Kaj je tabu? Tabu je družbena politična prepoved se s tem ukvarjati. Prejšnji režim je na tem prikritem dejstvu počival. Ko je bilo razkrito, da se je to zgodilo, je njegova legitimnost padla. Revolucija ni bila več čista. Dokler je bila na javni sceni revolucija čista, je to pomenilo, da volitve niso potrebne. Ko je postala človeška zadeva, umazana z zločinom, se je začela od spodaj rušiti v temeljih."

Zaporedne jugoslovanske vlade, ki so od leta 1945 podobo zgodovine prikrajale čistosti revolucije, so imele interes, da se prvo polovico leta 1945 zapiše kot tabu in obravnava skrajno občutljivo z vso močjo cenzure. Zadnjih petnajst let tabujev ni več. Ampak v javnosti so ta vprašanja odprta že skoraj trideset let. Zaporedne demokratične vlade ne znajo skleniti tega obdobja. Ker ga občasno uporabljajo za politično igro, bi bil logičen sklep, da je to njihovo delo.

Razbijanje tabujev

Franci Zavrl lahko vzame rušenje režima v osemdesetih letih prejšnjega stoletja mirnega srca kot svoje podjetje. Bil je prvi, ki je na Mladino prinesel nekaj snopičev slovenskega emigrantskega tiska, v katerih je pisalo o povojnih pobojih, in rekel, da bi bilo to treba objaviti. Kot urednik tednika Mladina je skoraj desetletje objavljal članke, ki so pritiskali na travmatične točke družbe.

"Agenda ni bila politična," je rekel v kavarni v Ljubljani, kjer se je zdelo razpravljati o sodobni zgodovini nekoliko v kontrastu z okolico. "Razbijali smo tabuje in hoteli svobodo govora." V tem kontekstu so po civilnem služenju vojaškega roka, ekonomiji, ideologiji, policiji in vojski prišli na vrsto emigranti in povojna zgodovina. "Cirila Žebota smo začeli objavljati leta 1985 in nadaljevali 1986. Od občih medijev smo bili prvi."

Z ustaši in njihovo usodo se je v Jugoslaviji Mladina ukvarjala sploh prva in dolgo časa edina. Pa ne zato, ker bi tam kdo verjel, da so oni bili dobri, kdo drug pa slab. Prestolonaslednik Aleksander Karađorđević, povojni emigranti iz Nemčije, Kanade, Avstralije, Ljerko Urbančič, Pliberk… "Mi smo kot novinarji pisali o domobrancih, o tem, koliko so jih pobili, in delali intervjuje s tistimi, ki so zlezli iz luknje," Zavrl z veseljem brani svojo dokumentirano uredniško prakso.

"Danes se o tem piše z drugimi motivi, z namenom interpretacije zgodovine, postavljanja dogodkov v političen prostor. Naš posel je bil žurnalističen. Dokumentacija. Pisalo se je veliko. Nova revija si je prisvojila primat nad celoto demokratizacije, v resnici pa smo na Mladini odpirali vse ključne teme. Nismo pa nikomur pustili, da nas politično izrabi."

Težave so bile z republiškim tožilcem, sodnijo in policijo. Kaj je pod odejo popolne družbe skrito, pa so brali vsi. Oficirji so brali članke o JLA, partizani, domobranci in generacije brez teh predznakov tudi. Skoraj se je zdelo, da okoli teh stvari velja konsenz. Zavrl lakonično ugotavlja, da danes ni več konsenza niti o tem, kako praznovati dvajseto obletnico Odbora za človekove pravice.

"S pojavom politike se je odnos spremenil. Meni osebno se je prelomilo ob odzivu javnosti, ko je Mladina izdala Črne bukve. Črne bukve smo izdali zato, da javnosti povemo, kako je treba vse napisati. Potem smo videli, da je to postal molitvenik, brevir ali vera enega dela javnosti. Takrat sem doumel, da so se časi spremenili. To je bilo že okoli leta 1989. Takrat sem videl, da ta produkt ne sodi več k nam."

Ni šlo več za to, da si o nekem problemu ustvariš mnenje, ampak da eni verjamejo v Črne bukve, drugi pa ne. To je bil najbolj očiten učinek.

"Politični ideologiji je všeč skrivnost. Edino tako lahko pelje zgodbo. Tudi ko se dela, da ji gre za razkritje, ji gre za fetišizacijo. Veliki ljudje, čudni dualizmi, Kučan, Janša, beli, črni. Mora biti drama."

Stvari se vrnejo na način, ki nikomur ni všeč

Britanski zgodovinar Tony Judt je pred dvema letoma izdal zgodovino Evrope po drugi svetovni vojni. Med drugim piše, da je morala Evropa pozabiti drugo svetovno vojno, če se je hotela razvijati kot normalna družba. Razdejanje je bilo tako strašno, število mrtvih tako visoko, popolno razčlovečenje celega kontinenta pa tako temeljito, da so evropske družbe pogled diskretno obrnile stran. Vprašanje, ali se je bolje spominjati ali pozabiti, se je izteklo v konsenz, da je pri tistem obdobju dobro biti vsaj čim bolj selektiven. A Judt citira škotskega esejista iz devetnajstega stoletja Thomasa Carlyla, ki je rekel, da je bolje stvari ne pustiti nerazjasnjene. Če se jih ne razčisti takrat, ko je treba, imajo to zoprno lastnost, da čez čas razčistijo same sebe na način, ki nikomur ni všeč.

Zanimivo je, da se pogosto zdi, kako menjava generacij ne pomaga kaj dosti. Nerazjasnjene skrivnosti in zgodovinske travme so transgeneracijski fenomen.

Evo Irgl, ki kot poslanka SDS pripada najmlajši generaciji slovenske politike, sem vprašal, kako kot političarka desne vladajoče koalicije razume to vprašanje. Dala je kompakten odgovor, da mora slovenska družba izvedeti resnico o medvojnem in povojnem dogajanju.

"Nekateri bi najraje to pozabili in zato govorijo, da se mora slovenska družba usmeriti v prihodnost in ne v preteklost. Seveda si vsi želimo, da bi se lahko ukvarjali samo še z vprašanji prihodnosti, vendar pa narod, ki ne pozna lastne zgodovine, takšne, kakršna je v resnici, ne more s polnimi pljuči oblikovati svoje prihodnosti. Prej ali slej se nam bo nerazčiščena zgodovina, ki je za mnoge še vedno boleča, vrnila kot bumerang. Nekateri tudi trdijo, da s to tematiko ne smemo obremenjevati mlade generacije, ker naj bi je ta ne zanimala. Vendar gre pri teh ljudeh za slepljenje in zavestno podtikanje mnenj, da mladih to ne zanima, zato, da se ne bi stvari razjasnile in razkrile.

Prav nerazkrivanje dogodkov povzroča, da mlade generacije danes o tem razmišljajo, se sprašujejo, želijo odgovore. Pravzaprav gre za podcenjevanje mladih generacij, ki zahtevajo odgovore, da jim bo potem resnično omogočeno razmišljanje o prihodnosti. Mlade generacije smo zato lahko upravičeno razočarane nad prejšnjo oblastjo, ki zaradi ščitenja določenih ljudi ni poskrbela, da bi bili ljudje pomirjeni med seboj, predvsem pa dobili odgovore na vprašanja, o katerih jim je bilo prepovedano govoriti. Prav zaradi nepriznavanja in skrivanja dogodkov iz polpretekle zgodovine težak nahrbtnik bremena danes nosi mlada generacija. Pa čeprav ni bila del teh dogodkov in ni bila čustveno vpletena vanje.

Še tako težka resnica, ki pride na dan, še tako težko priznanje, da je bila storjena napaka, navadno rodi neki nov začetek, ki sloni na zdravih in ne bolnih temeljih. In ravno zdravi temelji so primanjkljaj te družbe. Zdravi bodo takrat, ko bodo tisti gnili priznani. Tukaj ne gre za vprašanje politike, temveč za vprašanje vesti in resnice. Politika lahko sproža vprašanja in jih postavlja v takšno ali drugačno luč, ne sme pa omejevati poti do spoznanja resnice."

S tem se ni težko strinjati. Nerazčiščene stvari se na zoprn način vrnejo za vse. Tako zelo zoprn, da tam, kjer bi pričakoval, da bodo evidentirane, ni jasno nič. Teharje so zanemarjen kraj brez pojasnila. Nekaj versko navdihnjenih napisov in abstraktna simbolika govorijo v nebo, ne povedo pa, kdo je tam bil, kaj se je zgodilo in kako. Na tako pomembnem kraju bi pričakoval vsaj škatlo s prospektom, ki bi spominski park postavil v zgodovinski kontekst. Ali dva papirja, ki bi ga postavili v dva nasprotujoča konteksta.

Tezno je še bolj skrivnostno. Na pokopališču Dobrava, kamor so pri gradnji avtoceste pred šestimi leti preselili posmrtne ostanke vojnih ujetnikov, je v kotu diskretno postavljena črna trimetrska kamnita piramida z napisom Mrtvim v spomin, živim v opomin. Na zadnji strani je pojasnilo, da gre za spomenik pobitim po 9. maju 1945. Piramida spominja na vesoljske ladje iz Zvezdnih vrat in je vsaj toliko nejasna kot one. Kaj je tisti opomin živim, na katerega opominja, in kdo so mrtvi, ki naj se jih spomnimo? In česa se je treba spomniti poleg njih?

Evidentirati, prešteti, identificirati, označiti

Mitja Ferenc, ki dela kartografijo povojnih grobišč, je o nemškem tankovskem jarku povedal zgodbo, ki se jo splača vedeti. Zgodovinar ima preprosto ambicijo. Sestavil je računalniški zemljevid Slovenije, v katerega leto za letom vnaša evidenco povojnih množičnih grobišč, in namenil se je evidentirati vsa. Pogledati, kaj je v njih, koliko je trupel, kakšne vojaške oznake nosijo, koliko je med njimi civilistov.

"Kot zgodovinarji smo se postavili pred osnovno vprašanje. Pisne dokumentacije, s katero zgodovinarji običajno delamo, ni. Ali je bila skrita ali uničena. Preprosto ne vemo. Ni je."

Kontekst je razviden in dobro dokumentiran. "Številke so impresivne. Prevečkrat se pozablja, da nimamo opraviti samo s Slovenci. Tukaj so se znašle vse vojske, ki so se umikale z vzhoda."

Štiri jugoslovanske armade so marca 1944 prebile sremsko fronto in hitro pomikale nemško armadno skupino E pod poveljstvom general Alexandra von Lehra proti zahodu. Takrat je bilo že jasno, da je vojna izgubljena. Z von Lehrovimi enotami se je pomikala vsa vojska NDH, črnogorska narodna vojska, iz Srbije pa so se z njo umaknili četniki, ki niso sledili Mihailoviću, ampak so se umaknili v slovensko Primorje, kjer so se hoteli predati zaveznikom. Spotoma so počeli grozote, po katerih četniki slovijo. Ob njih so se znašli Srbske nacionalne straže, nedićevci, ruski kozaki, Skenderbegova milica, ruski vojaki iz Ukrajine, ki so bili nemški zavezniki. Z njimi so šle množice civilistov s svojimi strahovi.

"Vse te vojske, milice in civilisti so se znašli na prezatrpanih cestah med Celjem, Dravogradom, Slovenj Gradcem. Pol milijona ljudi. Angleži od maja naprej niso hoteli sprejeti njihove vdaje. Zato pride do Pliberka, kjer Angleži ne sprejmejo glavnine hrvaške vojske, ki je še vedno na slovenskih tleh. Rekli so jim: 'Tukaj sta Milan Basta, politkomisar 51. vojvodinske divizije in tretje armade, in še nekdo. Njim se boste predali, časa imate eno uro.' Angleški poveljnik jih je še vprašal, ali naj jim pri odločitvi pomagajo njihova letala. V Pliberku je bilo morda le nekaj deset žrtev. Vsa vojska je morala predati orožje, narediti na levo krog in iti po istih dolinah nazaj."

Ustaške oficirje in vojake ter hrvaške domobranske oficirje so likvidirali že v Mariboru, v protitankovskem jarku in na drugih lokacijah. Petnajst tisoč je velika številka, vendar je to manjši del. Vse druge so poslali v marše smrti, kakor temu pravijo Hrvati, peš na Hrvaško, v Bosno in v Srbijo na delovišča in v rudnike. "Na poti jih je veliko umrlo. Mi imamo opraviti s Slovenci , veliko pa tudi s tujci. Med 540 grobišči, ki sem jih evidentiral, jih je najmanj 125 hrvaških. Koliko je to številčno, ne govorim. Moji kriteriji so bili, da najprej evidentiramo naša grobišča. Vendar takih v nebo vpijočih zadev ne moreš ignorirati. Evidentirati, identificirati, prekopati, zapisati in označiti je treba vse."

Eno najbolj pogostih vprašanj je, zakaj se je s temi stvarmi sploh treba ukvarjati. Odgovor je preprost. Zato, ker tam so. Treba je videti in vedeti.

Ferenc pravi, da bo nekje treba urediti spominske parke, drugje pa bo interes žrtve prekopati v krajevna pokopališča ali na pokrajinska grobna polja. "Italijani prepeljejo svoje vojake na vojaško pokopališče v Redipuglio, Nemci jih pokopljejo na treh vojaških pokopališčih v Sloveniji. Žalostno je, da imamo takšne sporazume z bivšimi okupatorskimi državami, nimamo pa jih s svojimi nekdanjimi bratskimi republikami, predvsem s Hrvaško, katerih največji del žrtev leži tukaj."

Sklenil je, da bo Slovenija postala urejena država, ko takšne reči, kot so sondiranje in evidentiranje v Teznem, ne bodo več vznemirjale javnosti. Ko bo pristojni državni organ v svojem letnem poročilu zapisal, da so evidentirali toliko novih grobišč, označili toliko, uredili toliko, prekopali toliko, Hrvaški pa smo izročili toliko posmrtnih ostankov njihovih državljanov. Namesto tega vedno znova nastane vznemirjenje, ki hitro potihne do naslednje priložnosti.

Pisatelj in urednik Zdravko Duša pravi, da je rasel na kosteh. Doma je iz Soške doline, od koder kosti iz prve svetovne vojne še danes diskretno vozijo na različna vojaška pokopališča. Ne dovoli, da bi kdo bregovom Soče vzel status največjega grobišča v Sloveniji. Kaj lahko sklene človek, ki ima med petimi kulturnimi znamenitostmi svoje doline eno kostnico in vojaško pokopališče?

"Niso grozne kosti, grozna sta hladnost in mir, s katerima se vse to sprejme, kadar se kosti napravljajo za to, da bodo kosti. Vse drugo je vračunano. Ve se, da se bodo pobijali. Ve se, da bodo na koncu obračuni. Ve se, da bodo ljudi množično metali v jame. Tako je v vsaki vojni in po vsaki okupaciji. Očitno ne more biti drugače. Zato bi bilo treba seveda obrniti optiko in poveljnik vsake od vpletenih strani bi moral na začetku povedati: toliko in toliko od vas lahko računa, da vas bodo čez nekaj deset let izkopavali z bagri. Zdaj pa izbirajte: ali vam je to prav, drugače pojdite raje domov."

So trenutki, ko bi z veseljem poslušal, da so nekje odkrili nova grobišča povojnih pobojev. Takrat, ko koga slišim, kako nujno je vojake poslati v kakšno novo pravično vojno.