Že spomladi so bile namreč v zraku napovedi, da bo premier jeseni rekonstruiral vlado, in sta bili omenjeni prav Bručanovo in Zupanovo ime. Presenečenje sta bili naglica in tišina, v katerih je Janez Janša naredil zadnje korake. Čeprav sicer ne držijo namigi, ki so včeraj krožili po kuloarjih, da naj bi eden od ministrov izvedel za svoj odhod šele na včerajšnji seji vlade, pa prav veliko ur prej o nujnosti pisanja odstopnih izjav njihovi pisci niso bili obveščeni. Kot tudi ne predsedniki koalicijskih strank.

Z včerajšnjim odhodom Janeza Božiča, Andreja Bručana in Jureta Zupana je vlado premiera Janše doslej zapustilo šest ministrov. Z izjemo Janeza Drobniča, ki ga je moral z ministrskega mesta odnesti državni zbor, saj ni sprejel zahteve Janeza Janše, naj odide sam, so vsi drugi ministri vsaj uradno odstopili sami. Čeprav so zadnji trije »odstopljeni ministri« (Janša je dejal, da so odstopno izjavo napisali sami) nedvomno zgolj uresničili željo oziroma zahtevo predsednika vlade. Kako naj bi sicer drugače razumeli dejstvo, da so oddali odstopne izjave vsi trije na isti dan; da so odhodi strankarsko uravnoteženi; da je minister za zdravje Andrej Bručan še dan prej poudarjal, kako se napovedane interpelacije veseli, saj bo lahko predstavil dosežke svojega ministrovanja… Ne nazadnje pa je minister za visoko šolstvo včeraj odkrito povedal, da je »vodja ekipe ocenil, da ekipa potrebuje nove igralce«.

Ta Janševa ocena je nedvomno pravilna in odločil se je za odslovitev pravih igralcev, torej slabih ministrov. Napake zdravstvenega ministra Andreja Bručana so se kopičile iz meseca v mesec, minister za visoko šolstvo Jure Zupan je s svojimi dejanji ter akti, ki jih je vlagal in umikal, sprl že skoraj vso visokošolsko srenjo, Janez Božič je popolnoma zanemaril nekatere osnovne sestavne dele in naloge ministrstva (temu pa se je v zadnjih dneh pridružila objektivna odgovornost zaradi zadnjih nesreč). A predsednik vlade ob včerajšnjem razkritju ministrskih odhodov ni priznal, da so ga k zamenjavi ministrov vodili njihovo ne najboljše delo in napake.

Nasprotno, po njegovi oceni so prav ti oziroma tudi ti ministri dosegli odlične rezultate, krivi so le opozicija in mediji, ki jim ne dopuščajo nadaljevanja dobrega dela, in iracionalni dogodki, kot so mize, ki se kvarijo, in prometne nesreče. Predsednik vlade torej ni priznal, da se nekatere njegove kadrovske izbire niso pokazale kot najboljše. Zadovoljen je celo z delom včeraj razrešenega šefa Sove Matjaža Šinkovca, pod čigar vodstvom je Sova postala povsem neučinkovita in brez vsakega ugleda.

S tem je Janša pravzaprav priznal, da omenjene zamenjave niso v službi boljšega dela vlade, temveč še en obupan poskus, da obrne trende padanja ratingov vlade in največje vladne stranke (nad zdravstvenim ministrom je namreč visela še ena interpelacija, ki bi bila tokrat kaj lahko uspešna, tik pred zaključkom je bila tudi interpelacija na Zupanovo delo...). Če bi imel namreč premier v mislih boljše delo vlade, bi moral zamenjati še kar nekaj ministrov – vsaj še zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ministra za kulturo Vaska Simonitija, ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka... In ne bi smel napovedati, da bodo nasledniki, ki bodo spet rezultat koalicijskih kupčkanj, zgolj nadaljevali začeto delo odhajajočih ministrov. Da se torej vsebinske opredelitve te vlade ne bodo v ničemer spremenile.