Mesto vsako poletje diha in živi zanjo. Vendar pa množice, ki pridejo na vsakoletni sejem sodobne umetnosti, tako hitro kot so prišle, po njegovem zaprtju tudi odidejo. Ti ljudje po navadi sploh ne opazijo pravega Basla. Zagotovo ne opazijo težav z drogo, ki jih je lokalna oblast v želji, da to čim bolj prikrije, umaknila na obrobje mesta. Tam lahko narkomani dobijo ne samo čiste igle, ampak celo drogo. Za nekatere meščane je ta projekt mesta za preprečevanje uličnih ropov, ki so jih večinoma zagrešili prav narkomani, vprašljiv. Tako se neki upokojenec priduša, da on pa res ni vse življenje delal in plačeval prispevkov, da bodo zdaj mestne oblasti zalagale narkomane. Ne glede na to, so mestne oblasti težavo za zdaj zadovoljivo rešile, saj v mestu skoraj ni kriminala. Marsikdo je presenečen, ko vidi, kako zaupljivi so domačini. Tako je prijatelj, pri katerem sem prenočeval, na moje vprašanje, kje naj mu pustim ključ, odgovoril: »Eh pozabi, zdaj si v Baslu, ne skrbi, stanovanje lahko pustiš odklenjeno.«

Basel za vse

Basel je tako kot vsako večje mesto povezan z mladinsko subnacijo, ki se je preselila na cesto. V parkih lahko vidimo mladce, ki s kolesi ali rolkami izvajajo drzne like, v raznih podhodih pa se urijo v tako imenovanem »city jumpingu«, pri katerem z atletsko vzdržljivostjo in gimnastično spretnostjo preskakujejo urbane ovire in se za višino skorajda ne zmenijo. Vsak, ki bo obiskal mesto, najsi bo zaradi kulturnih, zgodovinskih ali drugih vzgibov, bo opazil, kako neindustrijsko deluje, ne glede na to, da je v njem sedež veliko podjetij. Med drugimi se vzpenjajo v zrak dimniki tovarne Novartis, ki jo poznamo tudi pri nas. Samo mesto je središče farmacijske in kemične dejavnosti. V delovnih dneh preplavi mesto na tisoče delavcev iz tujine, iz Francije in Nemčije. To ni čudno, če vemo, da smo v nekaj minutah v Franciji ali Nemčiji. Basel je znan tudi po svoji multietničnosti, saj ima največji odstotek muslimanske manjšine v Švici in ta sestavlja 6,7 odstotka vse populacije. Ne glede na vse to pa je mesto obdržalo starinski pridih in v njem se z lahkoto izgubiš po ozkih ulicah. Basel so kot mejno postojanko ustanovili leta 374. V 6. stoletju je nad mestom prevzela oblast Cerkev. Glavne reforme v rimskokatoliški cerkvi so se dogajale prav v Baslu; od leta 1431 do 1439 je bilo tu središče slavnega rimskokatoliškega sveta, kjer so izvolili tudi protipapeža Feliksa. Enaindvajset let zatem je bila ustanovljena še prva švicarska univerza, na kateri je poučeval teolog Erazem Rotterdamski. Njegov grob je v arhitekturni znamenitosti Münstru.

Mnogi povezujejo Basel s sodobno umetnostjo, predvsem zaradi sejma Basel Art, a poleg tega velja omeniti še sejem ur in nakita, ki po velikosti prekaša umetnostnega, pa turistične in industrijske sejme. Basel slovi kot eno najbolj kulturnih mest v Evropi, pred desetimi leti je bil evropska prestolnica kulture. Med obiskom Basla bodo prišli na svoj račun tudi vsi ljubitelji sladkega. Basel je namreč znan po svojih piškotih. Basler läckerli je medenjak, ki mu dodajajo mandeljne, češnje in suho sadje. Druga poslastica, ki jo domačini uživajo večinoma ob božiču, je basler brunsli. Če je Basel znan še po čem, je to prav gotovo njihov fantovski zbor, ki letos praznuje 80-letnico ustanovitve. Njihov repertoar seže od verske vsebine do sodobni del in njihove nastope cenijo tudi zunaj Švice. Prav njim gre zasluga, da v mestu gostuje festival pevskih zborov.

Basel peš ali s trolejbusom

Vsi, ki poznamo javni prevoz v Sloveniji, predvsem v našem glavnem mestu, bomo presenečeni nad poštenostjo Švicarjev. Vsi po vrsti namreč vedno kupijo vozovnico za prevoz, čeprav v vozilih ni sprevodnika. Na zastonjkarsko vožnjo opozarja le napis v tramvaju, ki omenja nekaj takega, kot da takšna vožnja ni poštena. Seveda je pripisano, kolikšna je kazen, če te dobijo brez vozovnice; ta znaša 100 frankov oziroma 80, če plačaš na kraju samem. Vsakdo z vsaj malo avanturistične krvi se bo požvižgal na to in se veselo premikal skozi mesto brez nakupa vozovnice. Druga stvar je, da vozniki trolejbusov nikoli, če vidijo koga teči proti vozilu, človeku ne zaprejo vrat pred nosom in odpeljejo, ampak počakajo. Sicer pa mesto ni tako veliko in če imate čas in energijo, ga lahko raziskujete peš. Na tak način je mogoče odkriti tudi majhne skrite stvari, ki jih poznajo samo domačini, na primer lokalčke ob breku reke, kjer lahko opazujete ogromne ladje, kako se počasi prebijajo proti toku reke v bližnje pristanišče, ali pa samo stopnice zraven enega od mostu, kjer se lahko potopite v reko, se v miru posončite in posušite ter počasi spijete pivo, ki ste ga kupili v trgovini. Ves čas pa vas bodo s panojev in plakatov nagovarjali plakati za kak referendum proti ali za mestni avtobus, igralnico ali kaj drugega. Naj omenim še to, da med sprehajanjem po mestu ne velja pravilo močnejšega. Noben voznik se ne bo razburjal, kaj šele hupal, če boste prehod za pešce prečkali bolj počasi.