Nedavno tega je v velikem slogu, s sedmimi zmagami in le dvema remijema (to znese kar 2773 ratinških točk), spet postal slovenski prvak.

»Ne bi trdil, da sem sedaj res prvi slovenski šahist, dejstvo pa vendarle je, da sem resnično v izvrstni formi in da lahko premagam tudi po ratingu mnogo boljše igralce. To sem dokazal na evropskem prvenstvu v Nemčiji, potrditev forme pa je bila tudi igra na slovenskem prvenstvu, kjer Beljavskega sicer ni bilo, toda falanga mladih igralcev (Borišek, Lenič, Šebenik, Škorbne, Sakelšek) z že izkušenim velemojstom Markom Tratarjem je že zelo močna in tudi veliko obeta,« razmišlja Duško Pavasovič, ki se je pred časom znašel v hujši igralni krizi zaradi osebnih težav. Toda zmogel je pot nazaj in po četrtem mestu na EP ga pozno jeseni čaka še nastop na svetovnem prvenstvu v Hanti Mansisku v Rusiji v konkurenci 128 igralcev z vsega sveta.

»V moji igri so še nihanja in tako sem nedavno tega povsem ponesrečeno nastopil na sicer močnem turnirju v Valjevu v Srbiji, a si za uteho lahko štejem, da sta mi dober teden pred nastopom odpovedala oba računalnika in smo iz obeh komaj sestavili enega. A sem ob tej nevšečnosti izgubil tudi precej analiziranih partij. Svetovno prvenstvo bo izjemen izziv in upam na visoko uvrstitev, čeravno bo sistem igranja precej nenavaden, za uvod po skupinah s po devetimi igralci in nato sklepni del z zmagovalci skupin. Sicer je zame vselej sila pomemben začetek vsakega turnirja in v takem slogu običajno odigram do konca. Z leti sem že dobro spoznal tudi samega sebe, vem za način dobrih priprav in ne mislim več kot nekoč, češ, saj bo igra prišla sama po sebi. Takrat se še nisem znal prilagajati položajem, v katerih sem se znašel,« pravi Duško Pavasovič, ki mu je življenje močno popestrila tudi prvorojenka, soproga pa že prej, saj se je zaradi nje lotil tudi smučanja, z vrsto drugih športov pa se je ukvarjal že prej. »Sliši se morda smešno, toda telesna vzdržljivost je sila pomembna tudi pri šahu, ker dolgo sedenje utruja in moti zbranost. Na nedavnem državnem prvenstvu sem v dobrem tednu shujšal kar za 5 kilogramov, na evropskem prvenstvu pa sploh ne vem, za koliko, saj mnogo noči sploh nisem spal.«

Velemojster Georg Mohr je nedavno tega načel temo o zatonu poklicnega ukvarjanja s šahom, Duško Pavasovič pa je ob Marku Tratarju trenutno edini aktivni šahist, ki se preživlja s kraljevo igro. »Samo s turnirskimi nastopi ne bi šlo, več dohodka prinašajo igre v nekaterih ligaških tekmovanjih v Italiji, na Madžarskem, na Hrvaškem, v Avstriji in doma. Na Madžarskem in na Hrvaškem so moštvena tekmovanja tudi zelo močna zaradi številnih igralcev iz vzhodne Evrope in tudi v Sloveniji je moštveno prvenstvo na visoki ravni,« je še pristavil Duško Pavasovič, ki je v šahovskem študiju premlel mnogo znamenitih »klasikov« (Aljehin, Capablanca, Keres, Botvinik...), toda po njegovem se je v brezkompromisnega igralca razvil predvsem zaradi nastopov na odprtih turnirjih, kjer z miroljubnimi remiji ni moč uspeti. »Šahovski profesionalizem sicer ni vprašljiv, le šah je v naši deželi postal precej neodmevna dejavnost, ker pač ni tako atraktiven kot nekateri drugi športi, toda moti vse večja odsotnost medijev pri šahovskih dogodkih pri nas. Ste že, denimo, videli kdaj na kakšnem reklamnem panoju šahista? Jaz še ne, veliko pa je mišičnjakov in drugačnih lepotcev,« je še pristavil Duško Pavasovič, ki s trenerjem (tudi velemojstrom) Adrianom Mihalčišinom načrtuje vnovični preboj v »klub 2600« po ratingu in obstanek v njem. V glavi ima še vedno načrt o šahovski šoli in ga je že ponudil zvezi, a ni naletel na plodna tla. V bližnji prihodnosti seveda načrtuje tekmovalni uspeh na SP v Rusiji.