Zato sta na tiskovni konferenci šla brez ovinkarjenja in medias res, v samo bistvo bilateralne problematike, ter razgrnila sicer pričakovan scenarij: soglasje s pečatom vseh slovenskih in hrvaških parlamentarnih strank o reševanju mejnih sporov na Mednarodnem sodišču v Haagu.
Logičen in racionalen je tudi nakazan predmet mednarodne sodne obravnave, to so še nedoločena meja na morju in tistih nekaj spornih točk na kopenski meji, ki jih mešani diplomatski komisiji v preteklosti ni uspelo rešiti. Ve se, iz političnih razlogov. Drugih odprtih dvostranskih vprašanj, na primer jedrske elektrarne, Ljubljanske banke in hrvaškega ekološko-ribolovnega pasu, sta se premiera pred javnostjo dotaknila le bežno, a vendar je bilo slutiti, da so ministrska pogajanja o reševanju teh poglavij tako rekoč že v teku in da lahko v kratkem pričakujemo dobre vesti tudi s tistih front. Mati vseh sporov zaradi simboličnega naboja ostaja meja. Janša in Sanader sta nastopila, kot da se tega dobro zavedata. Poklonila sta se strokovnosti skoraj (krivično) pozabljene diplomatske komisije, ki je nekoč ugotavljala in označevala mejo in ki jo je zdaj treba rehabilitirati, da bi povedala, katere točke kopenske meje so še sporne in zakaj.
Nato sta napovedala okvir oziroma predloga, ki bosta najprej romala v oba parlamenta, nato pa, če bosta usklajena, k haaškim sodnikom. Vse naj bi se odvijalo in končalo do konca letošnjega leta. Vmes bodo hrvaške volitve. Janša se je spretno izognil pojasnjevanju modalitet, ki bodo prevladale v slovenskem okviru, in tudi na izrecno vprašanje, ali bo Slovenija vztrajala pri zahtevi, da se v Haagu sodi po načelu pravičnosti, je odgovoril, da take podrobnosti o modalitetah prepušča strokovnjakom. Eminentno politično vprašanje prepustiti strokovnjakom? Jasno, kot skorajšnji predsedujoči EU si Janša ne more privoščiti tveganih ali celo nespodobnih potez. Vztrajanje pri načelu pravičnosti kot pogoju za začetek sojenja v najvišjem pravosodnem organu Združenih narodov bi brez soglasja z drugo vpleteno stranko v sodnikovih ušesih lahko zvenelo kot nezaupnica mednarodnemu pravu. To ne bi bilo to, kar je, če ne bi imelo v veljavnih konvencijah, pogodbah in listinah, na katerih temelji, že vgrajene dimenzije pravičnega presojanja. Haag, ki ohlapnejše, a soglasno sprejeto načelo pravičnosti priznava, tega instituta ni še nikoli uporabil. Za Slovenijo pa bi lahko bilo enostransko pogojevanje dvorezno.
Janša in Sanader sta včeraj blestela s pozitivnostjo, v bistvu pa sta si kupila še nekaj časa. Hudič je vedno v podrobnostih, pri nas pa morebitno "nagajanje" dobrim nameram Janša raje prepušča drugim strankam in opoziciji. Mar bo ta uvidela, da se ji tak posel ne splača in da pred mednarodnim pravom in za njim ostaja le gnitje spora z neprijetnimi posledicami za vse?