Če bi še enkrat izbiral, bi znova izbral veslanje," je prostodušno priznal Jani Klemenčič, ki je zaradi revmatoidnega artritisa moral pri 36 letih skleniti kariero in se odpovedati nastopu še na petih olimpijskih igrah prihodnje leto v Pekingu.

"Bronasta kolajna na prvih olimpijskih igrah leta 1992 je bila uspeh, ki ga nisem niti v sanjah pričakoval. Tisto leto sem začel resno trenirati šele februarja, ko me je po prekrokani noči mama vrgla iz postelje in nagnala na trening," se največjega dosežka v v karieri pri 20 letih spominja Klemenčič.

Svetlolasi Blejec nikoli ni bil običajen športnik in klasičen šampion, čeprav ima dve bronasti kolajni, poleg olimpijske še s svetovnega prvenstva 2001 v Luzernu. Že kot otrok je povzročal staršem obilo težav, ker je imel preveč energije. Ko se je preizkusil v vseh športih, ga je Denis Žvegelj pri 15 letih zvlekel v veslanje. A čolna in vesel sprva ni jemal preveč resno, ker je zelo rad užival življenje. V njegovi družbi nikoli ni bilo dolgčas, vselej je imel sloves lepega, postavnega in izjemno komunikativnega športnika, na katerega so se dekleta lepila.

Njegova iznajdljivost je neverjetna, zato osebno pozna boksarja Holyfielda, atleta Greena, plavalca Thorpa, monaškega princa Alberta, košarkarja Paytona in Garnetta... "Žensk, ki sem jih spoznal, ne smem omenjati," se nagajivo nasmehne in z veseljem pove anekdoto, kako je na olimpijskih igrah v Atenah 30 slovenskih športnikov, največ je bilo rokometašev, pripeljal na elitno zabavo ameriške revije Sports Illustrated, čeprav niso imeli vabil. "Tudi sam nisem točno vedel, kam gremo. Ko smo se dve uri vozili z avtobusom, so me že vsi zbadali, kam jih peljem, zato so fantje kupili pivo v trgovini. Ko smo po zaviti ulici prišli na pravi naslov, so nas pričakali varnostniki z avtomatskimi puškami. Naložil sem jim, da smo osvojili olimpijske kolajne in jih proslavljamo. Ker niso imeli pregleda, kdo ima kolajno, so nas vse spustili na eno najbolj norih zabav v mojem življenju, na kateri je bilo jedače in pijače v izobilju. In čez tri dni smo v drugačni zasedbi vajo ponovili."

A v življenju mu ni bilo postlano le z rožicami. Leta 1998 je bil zaradi težav s črevesjem v bolnici 69 dni, doživel je pet operacij, shujšal 25 kilogramov in bil po štirih mesecih znova v čolnu. Leto dni pozneje je bil tako razočaran, da je pobegnil v Avstralijo, leta 2005 je bil pet dni pred odhodom na svetovno prvenstvo na Japonsko izločen iz četverca brez krmarja...

"Izkušnja z operacijami je bila kruta, a sem se marsikaj naučil. Predvsem to, da je pomemben le ta trenutek, torej tisto, kar imaš danes, in ne tisto, kar se bo zgodilo jutri. Avstralija se je končala na najboljši možen način. Ker se je tedaj Sydney, kjer sem bival, pripravljal na olimpijske igre in odšteval dneve, sem se vrnil domov z željo po dokazovanju in bil leta 2000 četrti," se nekaterih dni kariere, v kateri se je leta 2005 preizkušal tudi v bobu, a je zmanjkalo denarja, spominja Klemenčič, ki zna spretno tudi voditi prireditev (športnik leta, vrnitev Gašperja Vinčeca ob vrnitvi domov s kolajno, tek okrog Blejskega jezera...).