O neprespanih nočeh najpogosteje tožijo starejši, motnje spanja pa prizadenejo tudi mlade, predvsem v obdobju adolescence. Nespečnost sama po sebi ne ogroža našega zdravja, se pa zaradi utrujenosti dogajajo prometne nesreče ali nesreče na delovnem mestu.
Posledica drugih bolezni
Najpogostejša motnja spanja je nespečnost. Pogost vzrok zanjo je stres, lahko pa gre tudi za druge, hujše oblike motenj spanja, kot so sindrom nemirnih nog, periodični gibi udov v spanju, hoja v spanju, škrtanje z zobmi ali bruksizem, more in strahovi ter prekinitve dihanja med spanjem. Asist. dr. Leja Dolenc Grošelj, vodja laboratorija za raziskave spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Kliničnega centra, pojasnjuje, da so motnje spanja lahko tudi posledica drugih bolezni (nevroloških, psihiatričnih, internističnih), jemanja različnih zdravil, drog ali drugih substanc.
Slab spanec je lahko tudi posledica nepravilnih spalnih navad, predolgega jemanja zdravil za nespečnost, ki dolgoročno povzročajo odvisnost. Vzroki so lahko v nepravilnem dihanju med spanjem, spremenjenem delovanju možganov med spanjem, motnjah avtonomnega živčevja in delovanja srca med določenimi fazami spanja. Poznamo pa tudi prave bolezni spanja, kot sta na primer narkolepsija in idiopatska hipersomnija.
Pomanjkanje dopamina
Ker je nespečnost lahko posledica različnih bolezni, kot so astma, okužbe sečil, bolezni srca in ožilja, motenj v delovanju ščitnice in ledvic, anemija in sladkorna bolezen, je treba pri zdravljenju bolnika s težavami s spanjem najprej preveriti njegovo zdravstveno stanje. "Če gre res le za motnjo spanja, uporabljamo zdravila iz skupine dopaminergični agonisti, ki se po zaužitju v telesu hitro spremenijo v dopamin," pravi Dolenc-Grošljeva. Bolniki lahko uspavala neprekinjeno jemljejo največ tri tedne, zato nespečnosti ni moč dolgotrajno zdraviti z zdravili.
Predolgo ob neprespanih nočeh
V Sloveniji bolniki ne vedo veliko o nespečnosti, strokovno pomoč v povprečju poiščejo šele po petih letih težav. Bolnike, ki imajo težave s spanjem, lahko osebni zdravnik napoti na pregled v ambulanto za motnje spanja in budnosti na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo. "Z bolnikom najprej opravimo daljši pogovor in, če je le mogoče, se pogovorimo tudi s partnerjem ali starši, ki lažje povedo, kaj se z bolnikom ponoči dogaja. Nato opravimo internistične, ORL- in nevrološke preglede, laboratorijske in morebitne druge preiskave ter se dogovorimo za nočno poligrafsko snemanje spanja, s katerim spremljamo dihanje, delovanje srca, koncentracijo kisika v krvi in položaj telesa," pravi nevrologinja.
