Dinamika med obema pristopoma je naredila kratkočasen svet, ki se je hkrati kazal kot skrajno usoden in radikalno neresen. Protokolarno določen in popolnoma nepredvidljiv. Drnovšku je s tem uspelo skoraj nemogoče. Ustvaril je filmski suspenz. Za katerega politika pa smo še hodili gledati na internet, česa se je to pot domislil? Z njim je splet postal del političnega življenja, Drnovšek pa si je omislil še eno življenje. Lep dosežek za državnika, ki je veljal za najbolj neživljenjskega člana katere koli družbe.

Naredil je še več. Predsednik je proti koncu svojega mandata začel tarnati, da so mediji nenaklonjeni njegovim idejam. Zato si je na internetu izmislil svoj medij. Projekt je izpeljal brezhibno. Kar je Drnovšek sam naredil na svoji strani, je bilo neskončno bolj zabavno od vsega, kar je v intervjujih povedal dvema generacijama slovenskih novinarjev. Uspel je tam, kjer je ponesrečeni ameriški demokratski predsedniški pretendent Howard Dean propadel. Tudi Dean je govoril, da je z internetom prebil medijsko blokado in se iz alternative postavil na oder resne politike. Vendar je potem ves kapital zapravil z enim neprevidnim nastopom pred televizijskimi kamerami. Drnovšku nikoli ni zares spodrsnilo in je tudi v tradicionalnih medijih do konca nekako ohranil napetost s svojih spletnih strani.

Standardov se je treba držati. Od Drnovška naprej se predsedniška politika dela na internetu. To je videti ob prvih korakih predsedniških kampanj za jesenske volitve. Spletne strani so presenetljivo živahne in se zgledujejo po formuli, ki se je zdajšnjemu predsedniku pokazala kot uspešna. Trije kandidati, ki jim raziskave javnega mnenja kažejo najbolje, so si hkrati nadeli podobo serioznih in togih državnikov, ki pa se na spletnih straneh poskušajo pokazati kot širokosrčni ljudje iz ljudstva. Mitja Gaspari je apokaliptični guverner, ki se je, bogvedi kje, naučil na široko smejati. Lojze Peterle je evropski politik z velikih odrov, v limuzini pa igra orglice in prisega, da mu je od vsega na svetu najbolj všeč harmonika. Danilo Türk je morda najbolj presenetil. Uglajeni diplomat in strogi mednarodni pravnik se kaže kot preprost in priljuden človek iz sosednjega vhoda. Vsi trije so prav neverjetno krotki in človeku morajo biti všeč. Mehka pot v srce volilcev očitno vodi skozi svetovni splet.

Samo s tem pa se ne dobi volitev in spletne strani niti od daleč nimajo napetosti, ki jo je mimogrede ustvaril Drnovšek, ko je dekonstruiral svojo funkcijo in ji dal fantazijske dimenzije. Nobena od teh treh spletnih strani ne zbudi neustavljive želje, da bi nanje hodili gledat, kaj je novega. Prej zbujajo občutek, da bo vedno isto. Če naj klepetalnice postanejo zabavne, bo treba hitro kaj slišati o liberalizmu, klerikalizmu in konservativizmu. O rekonstrukciji predsedniške funkcije in razlikah med kandidati. Vsi trije so izkušeni igralci, ki se razumejo na trdo govorico politike. Na internetu samo ena stvar prinese hitro smrt. Dolgčas.