Vrnila sta se tako hitro, kot sta odšla. Prišla, videla in zmagala oziroma, kot bi rekel Pavle Kozjek - "fast and light". To je v zadnjih letih tudi prevladujoč trend plezanja v svetovnem alpinizmu. Na pot vzameš ravno prav stvari, tako da ni nič odveč. V takšne vzpone moraš iti z lahko opremo, se pravi brez šotora, spalne vreče in kuhalnika, pravi Kozjek.

Še ena prvenstvena smer

Po tistem, ko je Kozjek lani zagledal vabljivo fotografijo Puscantrupe Este, nepreplezane stene v plezalnem vodniku območja Cordillera Huayhuash, zanj ni bilo več poti nazaj. Minilo je leto dni priprav na vzpon, ki so ju skupaj z Gregorjem Kresalom pripeljale pred njeno vznožje. Steno sta "v živo" videla šele dva dni, preden sta se je lotila, kar pa je bilo brez nadaljnjega posebno plezalno doživetje. Steno sta "zlezla" 6. julija v samo 14 urah (vzpon in sestop), saj je vse potekalo tekoče. Nekoliko ju je zadržal previsen kot z majavimi bloki, ki sta ga poimenovala kar "scary corner", a sta se brez večjih težav izvlekla tudi iz tega in poiskala varen izhod. Skala, po kateri sta plezala, je nekaj posebnega. Vulkanski tuf je zelo kompakten in jima je nudil odlično trenje ter omogočal prav nenavadne načine varovanja. Vse se je odvijalo skoraj idealno in s plezanjem sta zaključila v dveh tednih.

Preplezano smer sta poimenovala Stonehenge, kar veliko pove o "arhitekturi" te stene, katere skalni skladi kažejo podobnost z angleško znamenitostjo. Konec dober, vse dobro pravi slovenski pregovor; Pavletu in Gregorju se je vse izteklo po načrtu. Preplezala sta prvenstveno smer v eni zelo negostoljubnih pokrajin. Na tak način sta odkrila nove možnosti za plezanje v prav posebnem kotičku sveta. Naklonjeno jima je bilo tudi vreme. Kot je dejal Pavle, so bile temperature okoli ničle ali malo višje. Vzhodna stena je bila vsaj dopoldne na soncu in pričakoval je višje temperature, še dodaja. Vseskozi sta se morala spopadati z mrzlim vetrom, tako da sta ves čas plezala v vetrovki iz goreteksa in hlačah, oblečenih čez debel termoflis.

Prva na gori in odzivi

Njun vzpon je bil sploh drugi vzpon na vrh te gore (prvi je bil pred 21 leti in opravljen z zahodne strani) in prvi uspešen. Kot nam je povedal Pavle, sta med plezanjem naletela na kline prve odprave. Zato tudi ne preseneča, da so njun podvig, v doslej ne preplezani vzhodni steni 5410 metrov visoke Puscantrupe na perujskem območju Cordillera Huayhuash, opazili v mednarodni alpinistični srenji. Kozjek to pripisuje stilu vzpona (lahko in hitro, v enem zamahu) in atraktivni "plezariji" v neobičajni skali. Predvsem pa enkratni obliki same gore in liniji smeri v njej. K temu dodaja, da je bil cilj vsekakor pravi. Verjetno pa je malo pripomogel letošnji zlati cepin: ko te enkrat dobro poznajo, je pristop drugačen, še navrže.

S kom, kdaj in kako na pot

Najprej se je Pavle dogovarjal z Miho Lamprehtom, potem z Zoranom Radetičem, a zaradi zdravstvenih in drugih razlogov niso našli prave kombinacije. Ko je maja z odprave s Svalbarda prišel Grega Kresal, mu je poslal sliko stene. Grega je razmišljal približno pet sekund in se odločil, da gre zraven. Po letu 1993, ko sta v Andih, v steni 6112 metrov visokega Chacraraja, preplezala prvenstveno smer, je to bilo njuno drugo skupno sodelovanje. Zanimivo je, kako se jima je vse izteklo, pravzaprav nista pogrešala ničesar. Prvi teden sta porabila za aklimatizacijo in kolesarila z gorskimi kolesi po odličnih terenih, ki so tam kot nalašč za to. Na 4500 metrih sta si privoščila še malo športnega plezanja in šla na izlet oziroma pristop na pettisočaka. Nato je sledila eksotična vožnja v gorsko vasico Cajatabo, ki je bila izhodišče odprave, nam Pavle opiše zadnji del poti pred vzponom. Od tam sta imela samo še dva dni z osli do baznega tabora, sledila sta le še vzpon in pot nazaj v Huaraz, kjer sta si privoščila proslavljanje in obujale spomine. Ena od prigod, ki se jih bosta z veseljem spominjala, je tudi tista, ko je Grega med plezanjem v najtežjem raztežaju izgubil eno od stekel na sončnih očalih. Bila sta tako osredotočena na plezanje, da tega sploh nista opazila. Šele na fotografiji sta ugotovila, da nekaj manjka. Po sestopu se njuna pot še ni končala. Vedela sta, da imata še dan hoje in dan vožnje nazaj do civilizacije. In če sta kaj pozdravila z veseljem, je to bilo pivo v prvi indijanski vasici. Na tem mestu Kozjek razloži, da sicer ni poseben ljubitelj piva, a se je ta po vzponu res prilegel.

S pogledom, usmerjenim v prihodnost, pa sta oba že pri naslednjih podvigih. Kresal meri na Bafin island, Kozjek pa jo bo verjetno mahnil nekam v Pakistan. Seveda pa brez sponzorjev, prijateljev in razumevajoče družine to ne bo izvedljivo.