Čas poglobljenih analiz
Posamezne predsedniške kandidate pa že danes, štirinajst mesecev pred rokom rojstva novega predsednika, secirajo ugledni in manj ugledni mediji, tudi tisti iz zahojenih ameriških mest na srednjem zahodu, ali po domače "in the middle of nowhere" (sredi ničesar). Doslej so se ukvarjali z analizami banalnega dela politike. Denimo, vojna v Iraku, kako se umakniti od tod kot zmagovalec ali ostati tam in ne biti poraženec. Nekatere medije zanima celo, kakšno zdravstveno reformo kandidati predlagajo. V glavnem zagovarjajo reformo, po kateri bi bogati plačevali še manj, revni malo več in bi prišlo do nekakšne "zdravstvene uravnilovke". Ali je to vredno ene same vestičke? Koliko javnega in koliko zasebnega šolstva za koliko denarja naj imajo ZDA? Višji davki, nižji davki? Napasti Iran z jedrsko bombo ali s tepihom cluster bomb? Same brezvezne teme. Toda prišel je vendarle trenutek poglobljenih analiz o stvareh, ki so izjemnega pomena za volilce, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega. Tem, o katerih se med kuhanjem kosila po telefonu pogovarjajo ameriške gospodinje, moški ob pivu, mularija v računalniških klepetalnicah, mehiški imigranti med bežanjem čez mejo pri El Pasu. Mediji so na primer resno analizirali nenavaden pojav, da se republikanski kandidat Giuliani na TV-mreži Fox pojavlja pogosteje od oglasov za damske vložke. Ali je to dokaz republikanskega nagnjenja TV-mreže ali zgolj posledica pomembnega podatka, da je Giuliani lastniku Foxa Rogerju Ailesu pred dvajsetimi leti, ko je ležal v bolnišnici, prinesel monografijo o vinu? Velik izziv za raziskovalno novinarstvo! Podobno je tudi z zelo resno in poglobljeno razpravo o tem, ali je pričeska demokratskega kandidata Johna Edwardsa vredna 400 dolarjev in koliko brezdomcev bi lahko s tem denarjem nasitil. Toda daleč najgloblje je šel v svojih analizah Washington Post, ki se je globoko analitično spustil v meditiranje o globini dekolteja, ki si ga je privoščila Hillary Clinton v senatni razpravi o izobraževanju, in o političnih implikacijah V-izreza. Ni brez političnega pomena sprememba celostne podobe morebitne predsednice, ki je doslej samo enkrat, v obleki kreatorke Donne Karan, pokazala ramena, druga oblačila pa so bila "ženstveno" konservativna, resna in zapeta do brade. Rožnati površnik, pod njim pa črna majica z izrezom, za katerega se starejši senatorji niso mogli odločiti, ali več kaže ali več skriva, bi, politično gledano, lahko implicirala Hillaryjin politični moto: "Nekaj vam pokažem, vsega pa ne!" Ali pa kaže na prehod iz konservativnega liberalizma v liberalni konservativizem. Vnela se je živahna, na trenutke ostra debata. Oglasile so se številne ženske organizacije, ki žurnalizmu očitajo politični seksizem, ki vidi dekolte, ne sliši pa, kaj glava nad njim govori. Predlagajo, naj novinarji raje ugotovijo, v kateri hlačnici (levi ali desni) kandidati nosijo svojo moškost, in iz tega ugotovijo politično usmeritev. Raziščejo naj, ali odpet hlačni razporek Johna McCaina pomeni senilnost ali sporočilo naciji, da ima kandidat kaj pokazati. Volitve prihajajo v resno vsebinsko fazo.
Kateri idiot sprašuje ljudstvo?
Srbija je v Evropi in EU veliko izgublja, ker je še ni sprejela v svoje članstvo, Srbija pa ne izgublja nič, ker ni članica EU. To vam bo povedal vsak povprečno izobražen državljan Srbije. Ker pa se evropskost kaže tudi skozi demokratičnost in ker Evropa o srbski demokratičnosti še ni čisto prepričana, čeprav je srbska zgodovina bogata z dokazi demokracije (niti en srbski vladar do Koštunice ni umrl v domači postelji, ampak so jih vse obglavili, ustrelili, zastrupili ali izgnali), je pisarna srbske vlade za pridružitev EU pripravila javnomnenjsko anketo, ki je nedvoumno demokratična metoda preverjanja "kako diha naše ljudstvo". 1047 naključno izbranih državljanov so pobarali, naj pošteno in demokratično povedo, ali bi še vedno podprli vstop Srbije v EU, če bi jim, bog ne daj, vzeli Kosovo. 71 odstotkov jih je reklo, da bi! Ni se še posušilo črnilo na objavljenih rezultatih, že je do nebes skočila množica domoljubov, srboljubov, zemljeljubov in kosovoljubov ter z upravičenim besom zatulila: "Izdaja, izdaja, bratje!" Ni ga namreč Srba na tem svetu (znanstveno dokazano!), ki bi dal Kosovo za tam nekakšno kvazidemokratično, fašistoidno in imperialistično EU. Usul se je plaz ogorčenja na vlado, njeno pisarno za EU, vodjo pisarne gospo Tanjo Miščević ("da bi se ji za vekomaj rod zatrl!"), anketarje, novinarje, ki vsako neumnost objavijo, in Strategic marketing, ki gre spraševat neumnosti pošten narod, ki ima dovolj drugih skrbi. Zapreti jih je treba zaradi veleizdaje, na Goli otok (če bi bil srbski), na vislice z njimi, v Bruselj, pa naj tam crknejo, je bilo vsesplošno domoljubno mnenje. Vlada želi s tem falsifikatom očrniti Srbijo in pripravlja narod na klečeplazenje in prodajo Kosmeta. Vsaka prava, metodološko in znanstveno kakovostna javnomnenjska anketa bi pokazala, da bi vsaj 103 odstotki naroda raje pljunili na EU, kot dali Kosovo. Kaj 103, če je Milošević na najbolj demokratičnih volitvah dobil 107 odstotkov, potem bi vsaj 110 odstotkov Srbov izbralo Kosovo, ne pa EU! A v tolažbo ogorčenim, stvari le gredo na bolje. Anketa je tudi ugotovila, da 39 odstotkov vprašanih meni, da se usoda Kosova rešuje v EU, 34 v Natu, 27 v OZN in 1 odstotek v Rusiji. Res je velika sramota, da tako malo Srbov verjame v rusko moč, a pomenljiv je odstotek, ki daje statistiki nova obzorja. Seštevek da namreč 101 odstotek. Od tod do 110 odstotkov pa res ni več daleč.
