Pomembno je vedeti, da ima konj svoj način razmišljanja in dojemanja okolice, svoje razpoloženje pa izraža na precej prepoznaven način. Če je na primer jezen, bo dal ušesa povsem nazaj. Če je vznemirjen, se nemirno vrti okoli osi, glavo visoko privzdigne in glasno diha skozi nozdrvi, rep pa nenehno vrti in nervozno opleta z njim - tako se obnaša tudi žrebec, ko zavoha kobilo. Če je prestrašen, poleg visoko vzdignjene glave in glasnega dihanja skozi nozdrvi še veliko bolj razpre oči, rep pa ima visoko dvignjen.
Ker starejši konji (živijo do trideset let) tudi med spanjem stojijo, pri tem pa imajo odprte oči, je lahko velik nesporazum, če nenadoma pridemo do konja in ga potrepljamo.
Nenadoma ga namreč zbudimo, konj se ustraši in seveda reagira po svoje - lahko zgolj butne, lahko pa tudi brcne ali ugrizne. Zato mu vedno, preden se mu približamo, z glasnim nagovarjanjem sporočimo, da smo poleg njega in da mu ne želimo nič žalega. Okoli zadnjih nog in zadnjega dela konja pa se nima smisla preveč smukati, še posebno, če konja ne poznamo dobro. Če smo za njim, smo poleg tega v njegovem mrtvem kotu in nas ne vidi. Ker ne ve, kaj tam počnemo, živo bitje za hrbtom pa predstavlja vedno potencialno nevarnost, je edina njegova obramba, ki jo pozna še iz narave, da bitje, ki je za njim, enostavno brcne. To pa, verjemite, zelo boli.
Polnokrvni, toplokrvni, hladnokrvni in poniji
Glede na to, v katerem okolju so konji bivali, so se tem prilagajali, če so hoteli preživeti. Tako imajo še danes konji v hladnih in goratih območjih močnejše in večje zobe, daljšo in gostejšo dlako in so nekoliko manjši kot konji, ki živijo v toplejših krajih, kjer je več sonca in hrane. Danes poznamo številne pasme, ki so se razvile v stoletjih s križanjem z drugimi pasmami ali strogo selekcijo. V osnovi pa vse konje delimo na štiri tipe: polnokrvne, toplokrvne, hladnokrvne in ponije.
Polnokrvni in toplokrvni konji
Med polnokrvne konje prištevamo le dve pasmi - arabskega in angleškega polnokrvnega konja. Arabski konj je najpomembnejši v zgodovini vzreje konj. Po legendi je prerok Mohamed spustil čredo žejnih kobil k napajališču, preden pa so prišle do vode, jih je poklical. Vse razen petih so začele piti vodo, tistih pet, ki ga je ubogalo, pa so postale začetnice arabskih polnokrvnih konj. Angleški polnokrvni konji so samo tisti, ki so potomci enega od treh žrebcev - Darley Arabian, Godolphin Barbe in Byerley Turk - in so vpisani v matično rejsko knjigo, ki jo vodijo v Angliji od leta 1793.
To so pasme konjev, ki so bili v precejšnji meri križani z arabskimi in angleškimi polnokrvnimi konji. Toplokrvni konji so tisti, ki jih vidite na športnih tekmovanjih - elegantni, vitki, živahni.
Hladnokrvni konji
Pravijo jim tudi delovni konji, saj so to težki, široki konji, ki so jih uporabljali za vleko vozov ter dela v kmetijstvu in gozdovih. Nekatere pasme teh konjev so visoke tudi do dva metra (višina konj se meri do vihra) in težke več kot tisoč kilogramov.
Poniji
Po zunanjosti so podobni tako toplokrvnim kot hladnokrvnim pasmam, le da so precej manjši. Različne države imajo različna merila za to, kaj so poniji - ponekod so to konji, visoki največ 148 centimetrov, drugod precej manj.
Lipicanci
Večina držav ima vsaka svojo pasmo, ki so jo vzredili za delo in jahanje. V nekaterih državah imajo tudi po deset različnih pasem delovnih, jahalnih in športnih konj. Ena najbolj znanih in ena najstarejših je pasma lipicanec. V vasici Lipica na Krasu so namreč že zelo dolgo časa imeli konje kraške pasme, ki so jih imenovali kraška sivka. To so bili težki, močni konji, ki so jih cenili že Rimljani.
Po iznajdbi strelnega orožja niso več potrebovali težkih bojnih konjev, zato so za oplemenitev kraške sivke leta 1580 pripeljali španske žrebce, ki so začetniki petih lipicanskih linij: Coversano, Pluto, Maestozo, Favory in Neapolitano. Vmes so jih križali zaradi potreb reje s severnim fridriksburžanom pa češkim kladrubcem in številnimi drugimi, da so dobili takšnega konja, kot so želeli - tako glede barve kot velikosti, proporcev in značaja. Začetnik šeste linije pa je arabski žrebec Siglavy. Od takrat je v Lipici kobilarna in od takrat vodijo natančne rejske knjige.
Lipicanec je prijaznega značaja, zelo inteligenten, učljiv in se je bolj kot druge pasme sposoben naučiti vaj visoke šole jahanja, obenem pa je tudi dober vprežni konj.