Najin zgled je obdobje socialistične arhitekture

Prav te študente je povezala razstava Six Pack, ki je potovala po svetovnih prestolnicah in predstavila šest arhitekturnih studiev, šest dvojic arhitektov. Med njimi sta bila tudi Matija Bevk in Vasa J. Perović, morda najuspešnejša ustvarjalca sodobne slovenske arhitekture, ki sta junija letos dobila že deseto nagrado. Podeljena jima je bila posebna nagrada Fundacije Mies van der Rohe, ki ima sedež v Barceloni. Sponzorira jo Evropska unija in nagrada ima veliko veljavo v mednarodnih strokovnih krogih. Vsaki dve leti nacionalne komisije in selektorji držav članic fundaciji predlagajo najboljše. Letos je bilo prijavljenih 270 različnih arhitekturnih projektov, v ožji izbor jih je prišlo štirideset. Morda sta Matija Bevk in Vasa J. Perović imela več možnosti, saj je slovenski selektor Peter Gabrijelčič prijavil tri njune ljubljanske projekte: Fakulteto za matematiko, Študentski dom Poljane in stanovanjsko naselje Polje.

Kaj je tisto "nekaj" pri Fakulteti za matematiko, da je stavba zaslužila posebno nagrado Mies van der Rohe?

Matija: Pri tej nagradi sta pomembna dva vidika. Prvi je ta, da je bilo skupaj z njo izrečeno splošno priznanje slovenski arhitekturi kot sestavnemu delu evropskega prostora. Doslej slovenska arhitektura vsekakor ni bila v središču pozornosti. Drugi vidik pa je konceptualni premik pri opredelitvi namena nagrade. Fundacija Mies van der Rohe je začela svojo pozornost usmerjati tudi na obrobja evropskega arhitekturnega sveta, kar dokazuje tudi glavna nagrada, ki sta jo dobila mlajša španska arhitekta Mansilla in Tuòón za muzej v Leónu. Po besedah žirije so na Fakulteto za matematiko gledali kot na del širšega sklopa najinih del. Fakulteta za matematiko je bila zanimiva predvsem zaradi svojega drugačnega odnosa do javnega prostora, saj se je zidal novi program fakultete na že obstoječi stavbi in jo zaradi tega postavil v zelo drugačen odnos do mesta.

Vasa: Pravzaprav gre pri nadzidavi fakultete za posebno razdelavo teme slovenskega prizidkarstva, ki pa je v našem okolju že vnaprej sprejet odklonilno. Pri tem projektu gre spet za javno ustanovo, ki se je odločila za dozidavo. Naša arhitekturna intervencija se začne šele v tretjem nadstropju, pri osmih metrih višine. Tukaj je bila za nas točka nič. Nadzidava štirideset let stare stavbe je seveda povezana s specifičnimi problemi, vendar so tovrstni problemi prisotni skoraj v vsakem evropskem mestu, ki se hoče razvijati znotraj svoje stare strukture, zato si arhitekti pred njimi ne smemo zatiskati oči.

Matija: V najini rešitvi je žirija nagrade Mies Van der Rohe videla eno izmed možnih rešitev tovrstnih problematičnih situacij. Pravzaprav se je v ožjem izboru kar nekaj projektov ukvarjalo s predelavo starih stavb ter z odnosom do javnega prostora in urbanega konteksta. To so v Evropi občutljive, problematične in aktualne teme.

Matija: Absolutno, saj so stanovanja največji del mestnega stavbnega fundusa. Verjamemo, da je naša prva naloga graditi kakovostno arhitekturo prav v stavbah, v katerih živimo in kjer preživimo največ časa. Kultura ljudi se najprej pokaže skozi kulturo bivanja, šele potem tudi skozi druge stvari.

Vasa: Mislim, da 80 odstotkov mestnih struktur tvorijo stanovanja. Tega se sploh ne zavedamo. Na primer, ko hodimo po tujih mestih, si ogledujemo le spomenike in muzeje, prepričani, da mesto označujejo te znamenitosti. Pa vendar v urbanem tkivu prevladujejo stanovanjske stavbe, na neki način anonimna arhitektura, ki je bistvena, je jedro mestnega značaja in ga označuje.

Matija: No, vsak primer je svoja naloga, s svojimi specifičnimi problemi in seveda specifičnimi rešitvami. Že od začetka naju zelo zanima tradicija slovenske arhitekture 50., 60., 70. let 20. stoletja. Zgledovala sva se po obdobju socialistične arhitekture, ki se je že povezala s skandinavskim gibanjem za kvaliteto stanovanja, za splošen odnos ljudi do bivanja, do bivalnega okolja.

Vasa: Najini začetki projektiranja in seveda tudi razmišljanja o socialni neprofitni stanovanjski gradnji sovpadajo z odločitvijo mestnih in državnih stanovanjskih skladov za intenzivnejšo gradnjo socialnih stanovanj. Tovrstna gradnja ima druge zakonitosti pri načrtovanju kot profitna stanovanja, ki so namenjena prodaji; socialna stanovanja ostajajo v lasti mesta ali države. Ta stanovanja se razlikujejo od komercialnih projektov tudi po tem, da je pri njih zelo pomemben vidik vzdrževanja. Naši naročniki so bili pripravljeni prisluhniti temu dejstvu že v fazi načrtovanja. Pomembno je tudi, da so se naročniki zavedali pomena zunanjega skupnega prostora, ki igra socialno vlogo, ustvarja ambient in je poleg zasnove stanovanj eden glavnih nosilcev splošne bivalne kakovosti.

Matija: Začela sva s stanovanjskim objektom v Šiški na Aljaževi, ki naju je zanimal tudi z drugega vidika, ne samo prostorsko-socialnega. Vodilo naju je zanimanje za detajl, za kvaliteto izvedbe. Detajl je bil zelo prisoten v slovenski arhitekturi 60. let arhitektov Kristla, Jugovca, Severja, Ravnikarja. V stanovanjski gradnji 80. in 90. let se je detajl skoraj povsem izgubil, je pa zelo pomemben del, saj se skozi njega realizira celota!

Vasa: V zadnjih desetih letih, ko je začela prevladovati tržna in "olastninjena" paradigma v vsej slovenski družbi, ne samo v gradbeništvu ter gradnji za trg, se je izgubil občutek za detajl v arhitekturi in simbolično rečeno tudi v družbi. Recimo - kot je detajl odveč pri tako imenovani "ekonomski računici" komercialne gradnje, tako je ozkemu pogledu uspešne družbene ekonomije odveč državljan, ki potrebuje streho nad glavo - torej socialni vidik.

In še en motiv je bil prisoten pri načrtovanju stanovanjski blokov na Aljaževi v Šiški. To je bila želja, da se ponovno vrnemo h klasični gradnji in da prekineva s prakso ustvarjanja zgolj nekih podob stavb in prividov ter samozadostnih arhitekturnih ikon. Želela sva postaviti stavbo, ki stoji na zemlji in je namenjena običajnim ljudem iz mesa in krvi ter ustreči njihovim osnovnim bivalnim potrebam.

Vasa: Načrtovanje za zasebnega naročnika je drugačno že zaradi drugačne tipologije stavbe. Zelo naju zanima habitat v vseh pojavnih oblikah, vsi načini bivanja. Zasebne hiše nudijo možnost eksperimenta in hkrati zahtevajo povsem drugačen razmislek o sodobnem bivanju, kot je tisti pri večstanovanjskih blokih. Pri zasebni hiši imaš naročnika, na neki način samozadostnega posameznika, in njegove specifične potrebe. Naredili smo nekaj takih hiš. Rezidenca za nizozemskega veleposlanika v Ljubljani je zanimiv presek zasebnega in javnega. Je individualna hiša, ki pa mora izpolnjevati tudi neki javni, protokolarni program, ne le zadovoljiti bivalne potrebe prebivalcev. Zato ne gledamo na projektiranje zasebne hiše izključno kot reševanje stanovanjskega problema, ampak tudi kot vzpostavljanje novih možnosti življenja za povsem konkretne ljudi.

Matija: Pogosto projektiramo vzporedno vsaj dve do tri zasebne hiše, kdaj tudi več, in pri teh poskušamo z invencijo; poskušamo torej iznajti nekaj posebnega tako za konkretnega naročnika kot tudi znotraj arhitekturne tipologije. Ta trenutek imamo na mizi 17 projektov, ki potekajo hkrati in so v različnih fazah. Nekateri so šele na stopnji idejnih osnutkov, drugi sredi gradbenih del, četrti že v zaključni fazi. Čar je v tem, da ob tej raznolikosti vzporedno vodenih projektov obdržiš zgodbo vsakega projekta zase, da jih ne začneš mešati med seboj, da ideje ne preskakujejo z enega projekta na drugega. Skratka, vsak mora obdržati svojo integriteto, svoj značaj, svoj osnovni namen, ne nazadnje svoj detajl. Vztrajnost pa je tista, ki te pripelje od začetka do konca, saj mnogokrat preteče od prve idejne skice do realizacije več kot tri leta.

Vasa: Zavedamo se, da moraš biti spoštljiv do starih arhitektur in starih kulturnih lokacij, še posebno tistih, ki so jih strokovnjaki prepoznali kot vredne kulturnovarstvene zaščite. Pa vendar je pri takšni nalogi treba narediti neko reinvencijo. Torej skozi postopek obnove poiskati povsem novo temo za staro hišo. Najti moraš nov pogled nanjo. Morda je to najbolj očitno pri Costaperarijevi vili, ki je bila povsem navadna stanovanjska stavba, navzven sicer moderna, navznoter pa mini stanovanjski blok, nič kaj posebnega. Povsem druga zgodba je Moderna galerija. Znotraj zelo minimalnih intervencij poskušamo ponovno odkriti tiste Ravnikarjeve kvalitete, ki so se izgubile s tokom časa in rabe stavbe. Ali pa so se morda zgolj skrile! Ta hiša je bila uporabljena na zelo drugačen način, kot je bila zasnovana. Poskušamo uporabiti retroprincip, stopiti korak nazaj, poiskati Ravnikarjeve odlike in značilnosti njegove stavbe, ki so, ki obstajajo. Preprosto jih je treba izluščiti in predstaviti javnosti, brez nekega dodatnega arhitekturnega izumljanja.

Matija: Premalo se zavedamo, da z vsakim projektom, ki ga postaviš, spremeniš svet, spremeniš okolico in odnose. Tudi če se odločiš, da ohraniš stvar točno takšno, kot je, da nič ne storiš, si v bistvu s tem zabetoniral neki določen odnos tudi v prihodnje.

Vasa: In tudi to je seveda na neki način sprememba prihodnjega življenja v mestu.

Matija: Pri Moderni galeriji naju zanima, kako ob absolutnem spoštovanju Ravnikarjeve arhitekture vzpostaviti znotraj stare strukture nov programsko-arhitekturni odnos, ki je primeren današnjemu času, današnji družbi in njenemu novemu razumevanje vloge umetnosti. Hkrati morava stavbi zagotoviti primerno vpetost v mestno socialno življenje.

Vasa: Največji problem pri Moderni galeriji je najti formulo, na kakšen način objekt ohraniti in hkrati vzpostaviti tok komunikacij, ki jih imajo sodobni muzeji z javnim prostorom. Ne toliko v fizičnem smislu kot v mentalnem. Danes muzeji in galerije niso več sveti prostori, ampak javne inštitucije, ki imajo kavarno, restavracijo, knjigarno, trgovino itd.

Matija: V prvih načrtih smo predvideli aktivno povezavo galerije z mestom, in sicer preko poglobljenega atrija, ki se odpira proti promenadi Tivolija. Dnevni bar v kleti galerije smo odprli proti temu javnemu prostoru. Žal je ta predlog ministrstvo za kulturo zavrnilo.

Vasa: No, upamo, da bodo predlog še enkrat vzeli v premislek in da bomo atrij vseeno lahko naredili.

Matija: Center Brdo se gradi v spomeniško zaščitenem okolju ob stari Zoisovi pristavi. Končan bo jeseni. Nova stavba je zelo enostavna, stekleni paviljon brez posebnih vizualnih konotacij, zamišljen kot "prosojno orodje" za opazovanje in sobivanje s parkom.

Vasa: Četudi je stavba enostavna, je radikalno nova arhitektura. Kljub zgodovinski okolici nima nobenega tovrstnega pridiha. Preprosta stavba, brez zgodbe, vključena v naravno.

Matija: Na Brdu je največja kvaliteta prav narava z jezeri, gozdovi, zelenimi površinami. Je nekaj posebnega v slovenskem prostoru. Prav zaradi tega smo naročniku predlagali stekleni paviljon, da uresničimo raziskovanje odnosa uporabnikov, obiskovalcev stavbe do njene zunanjosti. Skratka, gre za to, da okolica poseže v notranjost stavbe, da se počutiš, kot da si v naravi, ne v stavbi.

Vasa: S steklom je hkrati lahko in težko delati. Pri steklu je vedno prisotna ideja transparence, a na koncu je zmeraj refleks. Prepogosto se spremeni v ogledalo, ne pa v transparentno zaveso. Pri Fakulteti za matematiko je bil eden od namenov potiska stekla, da se ubije ta refleks, ki ga ima steklo. Pri Brdu načrtujemo dvojno stekleno fasado, ki bo klimatski plašč objekta in bo hkrati nudila prosojnost in povezanost z naravo.

Matija: Zavedamo se, da ni popolne arhitekturne transparence, ta ne obstaja. Obstaja pa občutek povezanosti notranjosti z zunanjostjo in ta je za nas zelo pomemben arhitekturni princip. Pri tem projektu nas je seveda zanimal tudi družbeno-politični vidik transparence, ta je za nas tudi prispodoba želje po družbi, ki je transparentna, z jasnimi idejami in jasnimi cilji.