Starši so nasploh igrali veliko vlogo v njenem življenju in pri pripovedovanju o povsem osebnih stvareh jih vedno znova vplete s hvaležnostjo: "Imela sem srečo. Starši so me vedno podprli, kar koli sem že delala ali si želela, čeprav me je večina stvari, ki so me zagrabile, minila že kmalu zatem. Denimo, ko sem bila stara 17 let, sem si nenadoma strašansko zaželela postati igralka. Šla sem celo v dve igralski zasebni šoli, potem pa me niso sprejeli na AGRFT. Ja, veliko stvari me je zanimalo, pa tudi minilo." Vedno polna energije nenadoma za trenutek umolkne, takoj nato pa samoumevno doda: "Le glasba je ostala."

Glasba. "Glasba me je izbrala." Klavir se je učila od četrtega razreda dalje, od nekdaj pa je rada pela. Na glas se zasmeji: "Ko je bil v šoli odmor za malico, sem šla pred tablo in pela. Nastopala. Kljub vsem različnim željam je bila glasba res tisto, kar me opredeljuje." Nato bolj zaupljivo doda: "Že kot majhna sem pisala dnevnik. Zadnjič sem ga pregledovala in videla stavek, ki sem ga zapisala kot majhna deklica: 'O, ko bi mi le uspelo, da bi bila enkrat pevka.'" Vse odkar je slišala operno arijo Kraljica noči, je bila v to trdno prepričana: "Tudi jaz bom to nekoč tako zapela."

Od nekdaj je tudi zelo občutljiva za vse krivice nad tistimi, ki se ne morejo upirati, ki ne morejo potožiti: "Ko vidiš trpljenje živali med prevozom, kaj delajo z njimi kot poskusnimi živalmi... Enostavno ne moreš biti tiho. Ne moreš pustiti nekomu, da to zanika. To so zelo močna čustva."

Tako v glasbi kot življenju nasploh išče notranji mir in , kot pravi, popolno sočutje brez kakršne koli kalkulacije. Zato ji je filozofija budizma še najbližja in zanimivo - ko je prišla na obisk na Japonsko, se je tam počutila kot doma. Zato upa, da bo zdaj več časa tudi za njen hobi - najbrž edini poleg glasbe in aktivnosti, povezanih z zavzemanjem za pravice živali - kyudo, neke vrste japonsko lokostrelstvo, ki pa je veliko več kot le to: je protokol obnašanja, je obredje in tradicija, je prava filozofija, ki te pomirja in ti daje moč.

Vidi se, da je ded prišel v Slovenijo iz Dalmacije. Brez morja pač tudi pri Jadranki ne gre, to ima očitno v krvi: "Ja, kmalu bom šla na morje," se ji obraz raztegne v blažen nasmeh. Potem se nagajivo zasmeji in doda: "No, tam bom pa pripravila svojo špinačno lazanjo. Meni je všeč in moj fant je ne more prehvaliti. To mi zadostuje."