Na koncu so bile kljub vsem peripetijam z vremenom vse tri predstave Kneza Igorja polne. Tega sem še posebno vesel, ker smo imeli izjemno veliko dela že s samim prerazporejanjem, tako ansamblov, kakor občinstva. Pa nam je vseeno uspelo uspešno zaključiti to, že drugo veliko koprodukcijo med obema opernima hišama v Sloveniji in našim festivalom. Ves teden smo na Ljubljanskem gradu in v Križankah točili kuhano vino, kot da bi se šli veseli december. V nedeljo pa je končno posijalo sonce in se ogrelo na tako želenih 27 stopinj Celzija. V istem času smo v Cankarjevem domu postavljali Wagnerjevo Valkiro v izvedbi Državne opere iz Litve.

Predstava se je začela v ponedeljek ob devetih in ob pol dveh zjutraj v torek, po 4 ure in pol dolgi predstavi, je dvorana bučala od aplavza. Še bolj pa v sredo zvečer po predstavi Salome Richarda Straussa v izvedbi iste operne hiše.

V torek je spet lilo kot iz škafa, zvečer pa je posijalo sonce, kot naročeno za izvedbo songov iz Umazanega plesa. Odpovedi na vso srečo letos še nismo imeli in upam, da jih tudi ne bo. Seveda pa v našem poslu, bolj kot v katerih drugih, še posebej velja, da nikoli ne reci nikoli.

Ko sem zadnjič omenjal, da za dežjem vedno posije sonce, sem si potihoma želel, da bi lahko izvedli na grajskem dvorišču vse filme iz Filma pod zvezdami, ki se je začel včeraj zvečer. Pa likovno kolonijo, že deseto po vrsti, ki se bo začela jutri. Njen selektor je prijatelj Tomo Vran, slikar iz Kopra. Sama ideja je nastala, ko smo ustanavljali Kulturniško zbornico Slovenije in me je Tomo, po kakšni buteljki dobrega vina, vprašal: "Ti, poslušaj, kaj pa vam na Festivalu ostane od vzdušja, ko se končajo vsi koncerti in predstave?" Odgovoril sem, da razen dobrega občutka nič. "A ne misliš, da bi lahko v času Festivala povabili v Ljubljano, v Križanke, likovne umetnike iz Slovenije in tujine, ki bi podnevi ustvarjali v prelepem ambientu Plečnikovih Križank, medtem ko potekajo vaje za vaše prireditve. Zvečer pa bi uživali ob zvokih glasbe ali na predstavi," je predlagal. "Zakaj pa ne," sem odvrnil. In tako je nastala likovna kolonija Križanke, ki letos praznuje svojo deseto obletnico. V tem času smo povabili več kot osemdeset likovnih umetnikov z vsega sveta. Ustvarili izjemno bogat opus del, ki so last Festivala Ljubljana, preko sto platen krasi prostore Križank, Ljubljanskega gradu, Magistrata. Prav veselim se naslednjega tedna, ko se bodo Plečnikove Križanke prelevile v enega največjih ateljejev v Evropi. Zvečer pa bomo, prepričan sem, uživali ob Verdijevi Aidi, baletu Maggio Musicale Fiorentino, solistih Münchenske filharmonije in seveda ob dobrih vinih letošnjega festivala, ki nam jih zagotavljajo sila spoštovani gospodje Kristančič, Skaza, Prinčič, Protner in Sirk. To ni promocija, to je sodelovanje ustvarjalcev z različnih področij. Tako kot radi poslušamo dobro glasbo, gledamo lepe umetnosti, tako radi poskusimo tudi dobro vino. Za vse to pa so potrebni talent, trdo delo in potrpežljivost. In ko je vse to skupaj, na enem mestu, se mi zdi, da bi mogoče tako lahko izgledala nebesa v svoji najboljši izdaji.

Bolje, da se vrnem nazaj na zemljo. S sodelavci preživimo v Križankah oziroma drugih prizoriščih ves čas, razen tistih nekaj ur spanja, ki pa ga je premalo in se nam podočnjaki že kar vidno večajo. Seveda so tukaj dame na boljšem, saj so vešče uporabe kozmetičnih sredstev. Če bi nas kdo, ki ne pozna ritma festivalske vročice in logistike, opazoval, bi si lahko mislil, da smo se srečali po dobro prekrokani noči. Seveda daleč od tega. Zadnji krizni sestanek zaradi vremena smo imeli v nedeljo ob 23. uri zvečer. Kot se je kasneje izkazalo, je bila napoved naših vremenarjev izredno natančna, tako da smo prireditev v torek izvedli povsem brez težav.

Vendar vreme seveda ni edina težava, s katero se spopadamo. Na to, da je v Ljubljani premalo dvoran in so velikokrat premajhne, smo že večkrat opozorili. Prav gotovo vsi, ki se ukvarjamo s prireditvami, težko čakamo, da bo v Ljubljani zgrajena nova dvorana, in seveda držimo pesti, da bi Kolizej čim prej stal. Pravijo, da naj bi imel zelo velik oder in še več sedežev kot Gallusova dvorana Cankarjevega doma. Prav gotovo prava poteza investitorjev, saj imamo Carmino Burano, ki bo v dvorani Slovenske filharmonije izvedena v avgustu, in že omenjeno predstavo Aide prihodnji teden v Gallusovi dvorani CD že dolgo razprodani. In ne samo to. Ko smo hoteli zaradi slabe vremenske napovedi sami preložiti Umazani ples v Cankarjev dom, tega nismo mogli storiti, ker smo porabili dva dni za postavljanje scene za operno predstavo Saloma v Gallusovi dvorani.

Zgraditev Kolizeja bo prav gotovo velik kulturni praznik ne samo za Ljubljano, temveč za vso Slovenijo.

Lepo te pozdravljam,