Svoje kolo je obtežil s potrebno opremo za pot, se poslovil od žene, desetletne hčerke in prijateljev, rekoč, da gre proti Dubrovniku, saj ni bil prepričan, koliko bo zmogel, in začel poganjati pedala.

Pot se je za samostojnega računalničarja izkazala za veliko daljšo, kot je napovedal, saj je prepotoval vse balkanske države in še tri sosednje (Turčijo, Romunijo in Madžarsko - te se namreč ne nahajajo na karti Balkana). "O takšni poti sem govoril že leta, vendar nikoli nisem razmišljal, da bi vozil dlje kot do Dubrovnika. Potem pa sem na dopustu videl, da proga sploh ni tako težka za kolo. Ko sem ugotovil, da si lahko privoščim dva meseca odsotnosti v službi, pa me je kar zgrabilo," je svojo odločitev obrazložil 45-letnik in dodal: "Strah me je bilo samo, kako bo s prometom, kar pa se je izkazalo za najmanjši problem. Veliko časa sem se vozil v popolni samoti in tišini, poslušal ptičke, se imel 'fajn', naredil pa sem ogromno lepih slik, kar je bil tudi eden izmed mojih ciljev, ki mi ga je uspelo doseči."

Med potovalno opremo je imel za vsak slučaj spravljen tudi manjši šotor, vendar je spal rajši v različnih prenočiščih, ki, pravi, niso prav draga, pa tudi kampov ob poti ni bilo prav veliko. Obvezna med prtljago pa je seveda tekočina: "Spil sem ogromno. Bolje piti preveč kot premalo. Že zjutraj sem na tešče najrajši spil liter čokoladnega mleka ali vsaj navadnega, za tem pa ves čas vodo, kasneje pa še sokove. Izogibal sem se kavi, saj name ne vpliva preveč dobro." Tudi lačen na poti ni bil. Sendviči, dobra kosila in večerje so bili del njegovega vsakdana, obvezno pa je imel pri sebi tudi nekaj suhe hrane za vsak primer.

Dogodivščin na poti ni primanjkovalo: od srečanj z drugimi kolesarji, novih poznanstev v mestih, bil je celo gost na neki beograjski televiziji. Tik preden je zapustil Romunijo, je srečal zanimivega starejšega gospoda: "Star je bil 70 let, vendar je bil videti mlajši, vozil pa je neko staro dolgo kolo. Vsepovsod je imel pritrjene torbe in zadaj pritrjeno celo prikolico. Povedal mi je, da potuje že od lanskega avgusta iz Nemčije, njegov cilj pa je Kitajska oziroma najlepše potovanje v življenju."

Vsaka država je pomenila neko novo izkušnjo, zelo navdušeno pa je pripovedoval o Bolgariji: "Tam je res super. Vse se da zmeniti po srbsko, saj poslušajo srbsko glasbo, prav nič ne goljufajo, imajo najlepša letovišča za zelo nizko ceno... Le promet je nor, vozniki grozno divjajo." Kar nekaj razočaranja je izrazil nad Romunijo: "Komaj sem čakal, da odidem, povsod umazanija, le stežka sem našel prenočišče v hotelu, saj jih je zelo malo, pa še ti so potem dragi, predvsem glede na to, kaj ponujajo. Na deželi sem imel občutek, kot da bi se ustavil čas in bi bil v obdobju izpred 50 let. Veliko je revščine, ljudje slabo govorijo angleško..."

"Šel bi še malo bolj severno, pa mi čas tega ni dopuščal, saj me je čakal načrtovani dopust z družino, tako da sem Avstrijo in Nemčijo odložil za kdaj drugič in se odpravil domov," je še povedal navdušeni rekreativec, ki se poleg kolesarstva ukvarja še s pohodništvom, planinarjenjem, smučanjem, jadralnim padalstvom...