Revizorji so namreč ugotavljali in potrdili "le" obstoj tveganja, da država pri prodaji delnic ni iztržila najvišje kupnine. Pri tem pa odgovora na ključno vprašanje - zakaj sta se paradržavna sklada o prodaji deležev v enem največjih slovenskih podjetjih pogovarjala le s Pivovarno Laško in Istrabenzom - niso niti iskali. To so prepustili vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki ga vodi Barbara Brezigar.

Če se je tožilstvo vsaj v aferi Sova že v nekaj dneh odzvalo na sume o domnevno izginulih nekaj tisoč evrih iz tako imenovanega črnega fonda, ni razloga, da bi se poročilo računskega sodišča, ki obravnava 35 milijard nekdanjih tolarjev vredna posla, izgubilo v omarah.

Poročili računskega sodišča, ki je Kadu in Sodu izreklo mnenje s pridržkom, sta pomembni še iz treh razlogov.

Prvič, ker dokazujeta, da je bila prodaja Mercatorja najprej politično in šele nato ekonomsko pogojen posel. Drugače namreč ni mogoče pojasniti nenavadno usklajene neučinkovitosti skladov v postopku prodaje, ki se med drugim kaže v zastarelih cenitvah prodajanega deleža, rekordno kratkem času izvedbe celotnega posla, površnem nadzoru prodaje ali pomanjkljivem zavarovanju in preverjanju izvajanja pogodb, v katerih so bili nekateri ključni členi celo pripisani na roko.

Drugič; revizorjem je uspelo ovreči precej trditev iz poročila evropske komisije, ki so ga neposredni akterji posla največkrat navajali kot "oprostilno sodbo"; predvsem z vidika "poštene cene" in prevzemne premije. Zdaj tudi uradno vemo, da "je Kad pri prodaji premalo upošteval dejstvo, da je delnice hkrati prodajal tudi Sod in obratno".

In tretjič; z razkritjem podatkov o tem, kam je Kad vložil kupnino od delnic, je javnost dobila dokončno potrditev, da je bila odločitev o prodaji Mercatorja z naložbenega vidika slaba. Vsaj v primeru Kada, ki je več kot polovico kupnine vložil v obveznice, ki v odstotkih ne dosegajo dvomestne donosnosti. Za primerjavo: če bi sklada ostala v Mercatorju in sama zamenjala upravo, bi vrednost naložbe v manj kot dveh letih več kot podvojila.

Še vedno pa ostaja nekaj neznank. Ne vemo, na podlagi katerih raziskav sta Kad in Sod, ki sta lastnika najpomembnejšega dela slovenskega gospodarstva, v petih dneh avgusta 2005 presodila, da je Mercator "passé" zaradi prihoda tujih diskontnih trgovcev. Prav tako ni znano, zakaj je Sod le nekaj ur po objavi revizijskega poročila razkril, da je kupnino naložil v domače vrednostne papirje, čeprav so ti podatki še v poročilu zatemnjeni, ker gre pri njih domnevno za poslovno skrivnost.

Na koncu se velja tudi vprašati, ali je bila prodaja Mercatorja sploh strateško pametna poteza Janeza Janše. Skoraj dve leti kasneje namreč ni videti, da bi premier z njo kar koli pridobil: sporni posel je zasenčil preostale "čistejše" privatizacijske zgodbe, Igor Bavčar ni najpomembnejši igralec v Mercatorju, Delo obvladujejo strankarski odpadniki v službi Laščanov, odstavljeni direktor najboljšega soseda se mu smehlja z Magistrata, častni občan Ljubljane pa je postal Milan Kučan.