Mednarodni plesni val salse in sorodnih latinskoameriških oblik je že pred leti pljusknil na naša plesišča. Plesne šole salse, merengueja, bachate, reggaetona (novi slogi vse manj zamujajo) med drugim takole snubijo nadobudne gibalce in gibalke: "seksi, moderno in sveže", z obljubo, da se bo na žuru "ob vročih kubanskih ritmih plesalo vse do zgodnjih jutranjih ur". Žgečkljivo oglaševanje izdaja prevladujočo ameriško in nasploh zahodno predstavo o salsi in latinski kulturi kot alternativi zadrgnjenosti glede čutnosti in telesnosti. Z vzbujenimi pričakovanji salso erotizira in "feminizira". Vendar ima vzbujanje želje po "vročih" kubanskih oziroma latinskih ritmih dolgo zgodovino. Povezano je s patriarhalno družbo, kolonialnim kontekstom in z zgodovino rase v špansko govorečih Karibih. Eden osrednjih motivov v karibskih pesmih je "čutna mulatka", njeno telo, še posebno boki, ki se ritmično gibljejo ob glasbi. Slavljenje njenega "ritma" in sočnih bokov kot vira glasbenega ugodja z njenega telesa briše zgodovinske korenine spolnega nasilja in rasnega terorja.
Kakor vsaka popularna godba, ki proti občim predstavam ni zgolj lagodno predajanje zvokom, je tudi salsa dvoumno artikulirala odnose med spoloma in socialni položaj migrantske skupnosti. Je moderna zaradi kreolskih izvorov na zahodu in je od začetkov vpeta v komercialno glasbeno produkcijo.
Pikantna omaka
Zgodbo o salsi, o njenih začetkih in mednarodnih tokovih ponazarjajo glasbene poti dveh glasbenikov in dveh glasbenic: Portoričana iz newyorškega Bronxa Willieja Colóna, Rubéna Bladesa iz Paname ter pokojnih pevk s Kube v ameriškem eksilu, Celie Cruz in La Lupe. "Kraljico salse" Celio Cruz in enega vodilnih glasov barria Colóna smo na srečo videli pri nas.
Salsa je plesna glasba diaspore. Izraz, ki pomeni pikantno "omako", v eni izmed rab tudi vzklik navdušenja ob dobrem inštrumentalnem solu, je v špansko govoreči Latinski Ameriki in Karibih krožil že prej. Sredi sedemdesetih let ga je kot komercialno oznako za glasbeno zvrst uporabila založba Fania, ki jo je leta 1964 ustanovil dominikanski glasbenik Johnny Pacheco. Da se mu je motal po glavi, dokazuje naslov njegovega albuma iz leta 1962, Salsa Na' Ma. Pacheco je začel snemati amalgam karibskih glasb, soula in jazza s podlago v afrokubanskem sonu montuno, kot so ga igrali na ulicah in klubih španskega Harlema, južnega Bronxa in Brooklyna. Izraz se je prijel, vendar nikoli ni pomenil enega samega sloga. Na začetku sedemdesetih let je prodajni delež Fanie z glasbeniki in zasedbo Fania All Stars v ZDA in na Portoriku dosegel 80 odstotkov plošč vse posnete salse. V primerjavi s starejšimi afrokubanskimi oblikami, z orkestri mamba, kakršna sta vodila Machito in Tito Puente, je bil novi izraz skupin bratov Palmieri in Raya Barretta iz barria napadalen, zrnat, neposreden. Izginila je tradicionalna kubanska uglajenost in gracioznost iz časov pred socialno revolucijo na otoku, ko je afrokubanska glasba prodirala v ameriške plesne sobane. Tedaj so bili temnopolti tolkalci v orkestrih skriti v zadnjih vrstah.
"Nuyoričani" so igrali glasno in grobo. Zven je bil kovinski. Vodilno vlogo so prevzele predirne pozavne in bobni timbales. Ostajal je afriški utrip cikličnega v dveh taktih razpotegnjenega nesimetričnega ritmičnega vzorca clavé (3-2 ali 2-3), ki ga ni bilo mogoče asimilirati. Še danes ostaja razločevalna poteza salse, kubanske rumbe in sona.
Salsa je bila sredi sedemdesetih letih predvsem izvirna urbana karibska glasba getov večinskih portoriških in drugih karibskih delovnih razredov. Zaradi rednih povezav med San Juanom in New Yorkom je med obema "otokoma" potekala živahna menjava. Življenjski pogoji so bili podobni. Prihod vedno novih "rasno mešanih" priseljencev v sovražno okolje je krepili občutek skupne pripadnosti in izoliranosti. Med prihajanji in odhajanji so zaradi neenakih možnosti, pomanjkanja izobrazbe naraščali brezposelnost, kriminal in nasilje.
Pozavnist in producent Willie Colón je s pevcem Hectorjem Lavoejem v pesmih odpiral široko paleto socialnih tem, ki so izražale občutenje odrinjene skupnosti, težave in hrepenenje. Nekdanji neustrašni ulični borec v spopadih s tolpami v Bronxu je postajal vodilni glasbeni novator in kritična vest salse. Podpiral je portoriško neodvisnost in se zavzemal za večjo enotnost Latinske Amerike. Tudi njegove pesmi so v odnosih do deklet izražale tako prastrah Latinoameričana pred ekonomskim in čustvenim opeharjenjem kot neustavljivo željo po zapeljevanju. Ton pevcev je bil žaljiv in nasilen. Lavoejeva Bandolera, prevarantska izkoriščevalka ljubezni, je pretepena. Vnovično ponižanje, izguba službe, nezmožnost preživljanja družine se kanalizira v sovraštvo do zapeljivke, do pute. Figura je stalnica v številnih afriško-ameriških oblikah, v bluesu, bachati, predvsem v današnjem hip hopu. Redke pevke salse kot Celia Cruz so odgovarjale in sprožile boj med spoloma.
Leta 1974 se je iz Paname v New York preselil glasbenik in bodoči pravnik Rubén Blades. V naslednjih letih sta skupaj s Colónom posnela nekaj sijajnih albumov salse. Siembra iz leta 1978 je postal s 25 milijoni prodanih primerkov najbolj prodajani album salse vseh časov. Vsaka skladba na njem je postala uspešnica. Bladesovo meščansko poreklo, sofisticiranost besedil, zvezdniška kariera pevca, filmskega igralca, odvetnika in politika so pričali o širitvi salse v Latinski Ameriki, o njeni pospešeni internacionalizaciji ter vse večji privlačnosti za srednje in višje družbene razrede. V filmu Crossover Dreams (1985) igra salsera, ki hoče glasbo ponesti iz geta. Prestop žanrske ločnice je v industriji rezerviran le za izbrance. Običajno ne velja za temnopolte glasbenike, ki so salso preobrazili v šestdesetih in ostali na obrobju. Tudi za glasbenice ne. Blades je radikalno spolitiziral vsebino salse, a hkrati je pridobil zaupanje tistih družbenih plasti, ki jih je v svoji glasbi razkrinkaval. S sofisticiranim slogom se je poskusil v angleščini kot latinski popevkarji. V salsi vztrajajo pri španščini zaradi diasporične povezanosti z govorno skupnostjo v ZDA in Latinski Ameriki kljub pritiskom glasbene industrije.
Na Portoriku so še ob koncu sedemdesetih let o salsi govorili, da je žaljiva, neumna, opojna in frenetična glasba, ki je odkrito povezana s seksom, alkoholom in drogami. Ideja o salsi kot značilni portoriški kulturi se je nekaterim zdela napad na temelje nacionalne kulture. Prodajna logika kulturnega nacionalizma je ob njeni razširitvi in donosnosti velevala, naj se jo udomači in vrne na otok. Ironično, na svetovni razstavi ob petstoletnici "odkritja" Amerike leta 1992 se je država postavljala z napisom: Portoriko je salsa.
S prodorom salse z mestnih obrobij sta se začela tudi njeno "mehčanje" in vse večja komercializacija. Obdobje pod okriljem Fania se je sklenilo na začetku osemdesetih let. Prevladovati je začela popevkarska salsa romantica, ki je črpala iz bolera in se poigravala s formulami zaljubljanja. V njej ni bilo več prostora za trši socialni komentar. Mačistična struja je odgovorila s salso erotica z neposrednimi namigi na seks. Vodilne gramofonske založbe in korporacije so pritiskale na newyorške radijske postaje, da bi predvajale lažjo glasbo in sentimentalne balade. Poslušalci so vedno znova povpraševali za starimi ploščami, ki so v pesmih izražale socialni čut. Obrat je povzročil, da je pelo vse več pevk. Zaradi diktata so njihovi ženski liki v pesmih pasivni in podrejeni. Ponovno se je oglasila Celia Cruz, ki je postajala simbol latinizacije ZDA in anticastrovskih tirad.
Za preučevalko salse Frances Apparicio je bila med vsemi pevkami najbolj feministična in najbolj radikalna izvajalka afrokaribske glasbe La Lupe. Odstopala je od pričakovanega vedenja pevk in razdvajala občinstvo. Njene telesne kretnje so leta 1959 napovedovale prevrat, saj je na odru občinstvo uspela zapeljati v vse, v jok in stok. Izzivala je robove. Bila je most med zvokom orkestrov in barria. Na Kubi niso bili navdušeni nad njo, na obrobju se je znašla v New Yorku. Pred smrtjo je posnela prvi rapovski komad.
Salsa je postajala vselatinski popularno glasbeni slog z več odtenki - kubanskimi, kolumbijskimi, venezuelskimi, mehiškimi. Razlegla se je onkraj Amerik, v Evropo prek Španije in Kanarskih otokov in celo v Afriko. New York ostaja središče mednarodne salse in glasbenih križanj. Postal je člen v matrici, ki jo tvorita drugi snemalni središči, Miami in Portoriko. Kuba glasbeno ni ostala izolirana in otrpla v času.