Ne glede na domnevno število je dejstvo, da velika večina medvedov živi na ozkem območju, ki se razteza od kočevskega preko ribniškega območja in notranjskih gozdov tja do Cerknice. Ali je potem tu smiselna statistična enačba, koliko prebivalcev pride na enega medveda v državi, ki jo uporablja stroka? Povsod drugje je medved za zdaj redkost in je tja navadno zablodil prav s prej omenjenih območij; tudi v okolico naše prestolnice. Medved tu ni od včeraj, prav tako ne lokalno prebivalstvo. In vendar, ko so se pojavili določeni problemi v tem sobivanju, je širna Slovenija, strokovna in laična, začela učiti te prebivalce, kako naj živijo z medvedom, kako je to pozitivna stvar za vse nas, kako je medved nevaren le v redkih primerih, kako se izogniti napadu, kako so oblasti neuvidevne, ker pobijajo to našo skupno dragocenost itd., vse v smislu: ni medved kriv, da ne znate več živeti z njim.

Ugotavljam, da je borcem za pravice živali in naravovarstvenikom uspelo v zadnjih nekaj letih iz medveda narediti "nadžival" oziroma nedotakljivo živalsko ikono. Bijejo bitko, kjer sploh ni vojne! Ne gre za vprašanje ubiti ali ne ubiti. Vsako leto ustrelijo na tisoče jelenov, srn, divjih prašičev, v klavnicah pa za potrebe našega prehranjevanja ubijejo nešteto glav govedi, svinj, piščancev in celo konjev. In vendar je medved, ki že kar nekaj časa dokazljivo ni ogrožena vrsta na omenjenih območjih, nekaj posebnega!? Govorimo o tem, da nas marsikdo hoče prepričati o direktnem sobivanju z medvedom, vendar ali ta ve, kako je to v praksi? Kakšen občutek je srečati medveda? Kako se je ukvarjati s športom v naravi, planinariti, gobariti in ob tem živeti v večnem strahu, ker obstaja možnost srečanja? In če, recimo, še sprejmemo odgovornost nase, ko nas medved ogroža sredi kočevskega pragozda, pa tega ne moremo trditi, ko smo ogroženi nekaj sto metrov od naših bivališč. Ali lahko potem rečemo, da imamo enake možnosti in življenjske razmere kot drugje v Sloveniji?

In vendar tu ne živimo krvoločneži, ki si želimo iztrebiti medveda. Verjamem, da je marsikdo ponosen na medvedjo populacijo na Slovenskem, saj smo na tak način prava evropska posebnost, kočevski in snežniški gozdovi pa premorejo tudi risa in volka, ki sta nekoč že bila na robu izumrtja. Vendar prav tam, v teh gozdovih, je mesto medveda, daleč od mestnega direndaja, daleč od ostankov hrane v smeteh, daleč od obmestnih pohodnih poti, kaj šele šolskih objektov. Poudarjam, medvedi se vedno bolj vključujejo v človekovo bivalno okolje. Srečujemo jih tam, kjer jih nekoč nikoli niso videli. Njihove poti vodijo mimo naših domov, srečanja z njimi na lokalnih cestah in tudi magistralkah so vse pogostejša. Govorimo o občutku varnosti pri tem lokalnem prebivalstvu. Kateri gobar bo tvegal za nekaj kilogramov gob srečanje z medvedom, ki se zadnje čase potika po že dolgo znanem kraju za nabiranje v bližini? Kdo še lahko reče, da povsem brezbrižno zjutraj svojega šolarja pošlje v šolo, če ve, da se je okoli prav te šole nedavno potikal medved? Tu ne pomaga nobena statistika o možnostih napada in o preprečevanju le-tega. Za te regije so značilni slabša gospodarska situacija, nezaposlenost in odseljevanje, zdaj pa se soočajo še z zaraščanjem podeželja in zato tudi z medvedom.

Nihče ne trdi, da je povečan odstrel edina možna in prava rešitev. Lahko se razpravlja o preselitvah, sterilizaciji, tudi o zloglasnih mrhoviščih. Bistvo je, da se o problematiki pogovori na vseh ravneh, od stroke in ustreznih javnih služb do lokalnega prebivalstva, ki ga to tudi najbolj zadeva. Ne nazadnje pa mora tudi širša slovenska javnost enkrat za spremembo prisluhniti svojim sodržavljanom in poskušati razumeti njihovo plat, ne pa da samo prebira propagandne in naravovarstvene floskule. Naj se že končno najde trajnejša ali celo končna rešitev, da bomo lahko Evropi s ponosom predstavili našo posebnost: medveda v naravnem okolju.

Gregor Košir, Projekt Pozor, medved!SLS, Kočevje

Še enkrat tržnice ne damo

Župan Janković je v oddaji TVS Vroči stol med drugim na pripombo gledalke, naj ne uniči tržnice, odgovoril: "Tržnice ne bomo uničili, ampak bo nadgrajena, da bo še boljša. Garažna hiša, ki bo spodaj, ne bo del trga in tržnice ne bo motila. Garažna hiša, ki se bo gradila v štirih etapah..."

Torej, župan je povedal prav tisto, kar nočemo, da se zgodi naši osrednji tržnici: poudaril je gradnjo garaž pod tržnico in nadgradnjo (?) na prostoru sedanje tržnice.

Za potrebe Ljubljančanov bi bilo edino primerno, da se uredi prometni režim v mestnem jedru tako, da bo namenjeno v prvi vrsti pešcem. Za parkiranje avtomobilov je že zdaj dovolj garaž (tako je pred 8 meseci tudi tolmačil oddelek za urbanizem MOL), ki niso polno zasedene: Kapitelj 1 in 2, Ledina, park Zvezda, Trg Republike, garažna hiša na Trdinovi, Šarabon, Petkovškovo nabrežje, Kotnikova. Poleg tega mestna oblast načrtuje gradnjo garaž tudi na naslednjih lokacijah: pod Kongresnim trgom, kopališčem Ilirija, pri Gruberjevi palači in širitev parkirne hiše Kozolec. Gradijo pa jih tudi na Masarykovi.

Zakaj se županu Jankoviću in podžupanu Koželju tako mudi z gradnjo garaž pod živilsko tržnico? Ali res le zaradi prodaje Kresije (kot hotel s 5 zvezdicami)? Njihovo tolmačenje, da zaradi izpraznitve parkirišč ob Plečnikovih arkadah, na Petkovškovem nabrežju in Krekovem trgu, je čisto zavajanje in demagogija. Pri toliko garažnih hišah v bližnji okolici bi ta lahko izpraznili že danes.

Ljubljančani nasprotujemo tako zgrešenemu planiranju. Nasprotujemo tudi sekanju (40) dreves na tržnem prostoru (to bi bil vandalizem brez primere), nasprotujemo nadzidavi tržnice (ozaveščeni Ljubljančani vidimo v tem še en "Mercator").

Zahtevamo, da se najprej sprejme načrt prometne ureditve v Ljubljani, s poudarkom na zaprtju oziroma radikalni omejitvi prometa v samem centru mesta in z ustrezno nadomestitvijo z javnim prometom, kar je v skladu s sodobnimi evropskimi smernicami.

Zakaj župan in mestna oblast tako vehementno zagovarjajo gradnjo garaž pod tržnico? Ta gradnja je bila res v županovem predvolilnem programu, a prepričani smo, da je to le njegov projekt, ne pa projekt po želji Ljubljančanov. Prepričani smo, da tega projekta ne podpirajo ozaveščeni Ljubljančani, med njimi tudi veliko tistih ne, ki so na volitvah glasovali za sedanjega župana, in ti skupaj predstavljajo le tretjino vsega volilnega telesa.

Zaradi navedenega zahtevamo, da se - če bo župan še naprej vztrajno zavračal argumente Ljubljančanov - razpiše referendum, kjer bodo dobili možnost, da se o tržnici izrečeta tudi tisti dve tretjini volilnih upravičencev, ki niso volili župana Jankovića, ali podpirajo projekt gradnje garaž pod tržnico in njihove nadgradnje ter s tem bistvene spremembe podobe in utripa današnje osrednje tržnice.

Marinka KurilicLjubljana