"Saj Italijani samo lajajo in nič ne grizejo," jo je Gorazd Štangelj pomiril, ko je druščina italijanskih kolesarjev z glasnimi žvižgi pozdravila njen prihod na štart kraljevske etape. Že vozni park avtomobilov je na dirki lepo pokazal, da gre tudi za najbogatejšo dirko doslej, ne samo najmočnejšo, čeprav so bile denarne nagrade po pravilniku UCI.

"Motile so le podrobnosti. Italijane, denimo, čudno skuhani špageti v Čatežu," je Štangelj, kolesar, ki je doživel že domala vse, kar v kolesarstvu lahko kolesar doživi, prenesel nekaj razmišljanj iz italijanskega dela karavane. Veliko pohval je letelo na delo sodnikov. Predvsem časomerilski del, okrepljen s sosedi iz Hrvaške, je za razliko od prejšnjih let blestel. Slovenskega sodnika s Primorske pa so italijanski kolesarji izsledili in ga z glasnim vpitjem podučili, kdo v karavani ima prvo besedo na cesti. Med prometnim znakom na eni in Garzellijevim komolcem na drugi strani je k sreči nastradalo le ogledalo avtomobila.

Da to ni bila dirka za "lazarje", so dokazovali kolesarji ekip Liquigas, Acqua Sapone in Lampre, ki so jasno vsak dan dali vedeti, da prihajajo z resnimi nameni na dirko. Vincenzo Nibali je sam priznal, da so bili pred hudim pritiskom, potem ko kar tri dni niso mogli zmagati. Za poznavalce pa je bil še bolj zanimiv dogodek v zadnji etapi, ko je ob padcu Francesca Masciarellija, mladega kolesarja Vode in Mila, počakal kar Stefano Garzelli, da mu pomaga kot pomočnik pripeljati v glavnino. Da je Masciarelli, bil je tretji mladi kolesar na dirki, mlajši sinček direktorja ekipe, je le dodatna okoliščina.