Ugibanja pa je verjetno prekinil Mitja Mahorič. Kolesar Perutnine že pet let vodi zelo točno statistiko dirk. Pa ne samo rezultatov, pač pa tudi srčnega utripa, ter vsega ostalega, kar nudi sodobna računalniška tehnologija.

Dvakratni zmagovalec dirke Po Sloveniji je zadnje tri dirke vedno meril svoj čas od zadnjega mosta čez Sočo v Trenti do cilja. Torej čisti klanec: 8,8 kilometra, 840 metrov višinske razlike. Za ta vzpon je leta 2005 porabil 30 minut in 12 sekund in osvojil 7. mesto, 54 sekund za zmagovalcem Poljakom Niemiecom. Lani si je nameril čas 30:37, kar je bilo dovolj za osmo mesto, a je bil 2:34 za Nosetom. In letos 31:19, zaostanek pa 3:23 za Nibalijem. Seveda je čase kolesarjev med leti težko primerjati, ker so imeli kolesarji za seboj različno pot glede na traso etape in tudi dogajanje na njej pred zaključnim vzponom na Vršič. Mahorič je letos Vršič prevozil v rumeni majici, začel pa ga je očitno najbolj utrujen doslej, saj povprečni srčni utrip v klanec ni dosegel tistega izpred zadnjih dveh let (letos povprečje 173 udarcev na minuto, leta 2005 je vozil na povprečnem utripu 180 in lani 179). In zanimivo, ob skoraj enaki zunanji temperaturi. A primerjava časov ostalih kolesarjev lepo kaže, kako je naraščala konkurenca in kako vedno hitreje je bilo potrebno peljati za zmago. Leta 2005 je na etapi Trbiž - Vršič, dolgi 133 kilometrov, Poljak Niemiec peljal 29:18. Lani je bil Nose v etapi iz Nove Gorice na Vršič že blizu meje (28:03), letos pa sta z Italijanom Vincenzom Nibalijem peljala 27:56 oziroma 27:58. Oba sta tudi presegla "plezalno" mejo 1800 višinskih metrov na uro. Nibali 1804 in Nose 1802. Neuradni rekord na tej lestvici naj bi na letošnjem Giru na Zoncolanu odpeljal Gilberto Simoni. Vzpenjal se je kar 1850 metrov na uro.